Ponedeljek, 19. 3. 2007
tadej
Steve Rachmad - 16.03.2007, klub Best, Zagreb; British Murder Boys- 17. 03 '07, Fun Factory, Ljubljana …
* V Sloveniji se organizatorji rejv zabav vse prevečkrat osmešijo z izjemno nekonsistentnimi line-upi, v katerih se kažeta predvsem nekompetentnost in želja po zaslužku. Partiji se trudijo zadovoljiti tako tiste, ki so tekom časa razvili lasten okus, kot tudi tiste, ki so še pred kratkim upihnili 16. svečko in pomalicali svoj prvi bombon. Pisani line up-i, kakršnih si želijo le otroci, se seveda dobro prodajajo, vsakemu, ki da nekaj na kvaliteto, pa povzročajo odpor do obiska. Pri tem seveda ne gre za to, da bi za dober parti potrebovali draga imena, ampak za to, da se tekom večera vzdržuje nek spoštljiv glasbeni nivo, kakršnega v mainstreamu nikoli ni, izjemoma v prehodnih obdobjih. In že samo če pogledamo Slovenijo, se najdejo dji, ki znajo sukat plate in imajo zavidljiv izbor komadov. Na to so opozorili predvsem dji kolektiva Die Machinen Avangarde, ki poleg tega, da sami ponujajo spodobni techno, tudi oživljajo stare pozabljene legende, ki so nekoč znele ružit z dobro muziko. Tako so na zadnjem žuru iz naftalina potegnili Bizija, pred tem iz astrtrod(r)iska rešili Dojajca, med drugim pa tudi Octexa pripravili do detroit seta in uvozili hrvaška Murder boysa Mimija in Luko Baumana. Seveda ne smemo pozabiti ne Ulixa, trenutno najboljšega slovenskega dja, prav tako pa tudi ne na morje kvalitetnih in poceni možnosti, ki se odpirajo na svetovnem trgu. Ampak naši organizatorji nivo partija raje zagotavljajo z uvažanjem horuk techno djev in mesarjev ali pa so premajhni, da bi si lahko privoščili elitna imena. Tako da so pri nas dobri techno žuri večinoma omejeni le na lokalno sceno. In party v Fun Factory-u ni bil nobena izjema, prav tako tisti v zagrebškem Bestu. Šarena ponudba organizatorskih krošnjarjev. Time table tudi ni bil znan, kar je seveda še dodatni minus. Ampak kljub temu smo se odpravili pogledat, kajti gostilo se je najbolj spoštljiva imena globalnega techna. Surgeon, Regis ter Steve Rachmad. In to so tudi edina imena, ki jim posvečamo tole recenzijo.
Steve Rachmad velja za nizozemskega pionirja detroitskega techna, izven te države pa je v širših krogih precej slabo poznan. Kljub nekaterim njegovim kultnim releasom, je svoj renome bolj uveljavil kot dj, saj je že dobro desetletje v sami špici. Je eden redkih velikih, ki niso nikoli zapustili koncepta techna devetdesetih, s katerim se spogleduje tudi določena veja sodobne produkcije, in tako tudi s klasičnim djanjem ohranja vse esenco techna, ki je sicer začela bledeti nekje po letu 2000 in skoraj da izumrla kaki 2 leti kasneje. In tudi v zagrebškem Bestu je pretekli petek ponudil dozo moderne a v devetdeseta zazrte produkcije.
Začel je precej počasi in kot bi mnogi pričakovali, z minimalom. Tu je treba najprej ločevati med techno minimalom, ki je cvetel v devetdesetih in temu kar se danes reče minimal, torej temu trendu, ki se je zažrl praktično v vse vodilne plesne žanre. Vendar se Rachmad tudi preko minimala spogleduje s preteklostjo in tako ni zapadel v monotono pink-ponk-iranje modernega mainstreama, ampak je zgodbo lepo počasi gradil, v acidiranem minimal komadu Swirl avtorja Josha Winka, pa je zgodba dobilla dodaten zagon in počasi začela prehajati v konkretnejše sfere. Vendar Rachmad je pač dj, ki nima kaj ogrevati publike in ropotati z minimalom. V teh vodah namreč obstajajo izvajalci, ki so daleč pred kultnimi techno imeni, ki so se začeli obračati proti minimalu in zato je res nepotrebno, da zapuščajo svoj edini dom. Rachmad je torej po kakšne pol ure uvoda prestavil na techno, kakršnega gre pričakovati izpod njegovih prstov. Tempo seta sicer ni bil hiter, nekoliko počasnejši, vendar beseda počasneje pri Rachmadu zahteva nadaljno obravnavo. Pri tem nam bo prav priča analogija ritma z zabijanjem klinov. Namreč če hiter ritem zahteva lahko kladivo in kratko udarno pot, potem pri počasnejšem lahko vzamemo macolo in pošteno zamahnemo. Z enim udarcem naredimo več kot s tremi. In to je bil Rachmadov ritem. Maksimalno udaren, brez milosti in pod strogim nadzorom. V stilu največjih dj-ev je namreč konstantno držal tempo čez celotni set in tako ustavril nekakšen "točkovni bas", kakršnega je na primer včasih znal držati Richie Hawtin, ki je v kombinaciji z unikatnim načinom miksanja dobil koncept, svojo zgodbo. To je bil eden tistih setov, kjer vsak komad dobi Rachmadovsko preobleko, pa ne zato, ker bi kakorkoli spreminjal, ampak zato, ker nekako s samim načinom miksanja poda navodila za poslušanje posamičnega miksa. In to je tista avtorska nota dja, rezervirana le za izbrance. Torej vse super in fajn, vendar še vseeno je v sami dinamiki zgodbe prihajalo do zastojev. Vse prevečkrat je namreč pričakovanemu vrhuncu ali podaljšanju vrhunca sledila umiritev, vendar še vseeno dovolj žmohtna, da nas je zadržala v stanju pripravljenosti za naslednji napad.
Rachmad je torej ponudil vrhunski techno set, ki je tudi zanj spodoben, vendar mu je malo zmanjkalo, da bi ga lahko označili za presežek. Kljub temu doživetje, ki ga verjetno ne bom pozabil. Prizor umirjenega Steraca, ki si le ob prvem komadu prižge cigaret, nato pa se zatopi v svoje delo in umirjeno, brez rokohitrstva servira techno ekstazo.
Drugi dan, preteklo soboto, pa nas je čakala še druga borba techno vikenda. V Fun Factory-u sta se namreč zglasila fotra in utemeljitelja birminghamskega techna, Surgeon in Regis alias British Murder Boys. Po tem, ko je leta 2001 Surgeon dodobra razredčil plesišče Ambasade Gavioli, s kompleksnim sinusoidnim miksom, se pri nas ni nekaj veliko govorilo o njem. Ko pa sta slovensko techno javnost konec leta 2003 pretresla dva njegova nenadjebljiva seta, posneta v dveh dneh, popolnoma različna, s komadi Aphex Twina, Autechre, Monolake, Kraftwerkov, New Order, Model 500, Nitzer Ebb, celo hard core se pojavi vmes in tako naprej, pa so si ušesa domače pubike zopet zaželela angleških morilcev. Kmalu po tem je Lipa gostila Surgeona, lansko leto pa smo dobili Surgeona v klubu K4, Regisa na koperski masovki, oba skupaj pod imenom British Murder Boys pa v Fun Factory-u. In tu sta se pojavila tudi preteklo soboto.
Tudi British Murder Boys se več kot očitno spogledujeta s preteklostjo, vendar predvsem preko sodobnega futurističnega zvoka. Stari komadi, ki jih spuščata v svojih setih, so skoraj vsi remiksirani ali pa doživljajo spontani preporod v domeni live acta. In tudi tokrat sta nam na svojevrsten način servirala konkretno dozo starejše produkcije. Tako smo slišali na primer Jeffa Millsa, Joea Beltrama, in sicer kar v dveh komadih, Bell Park in Drome, niso pa manjkale tudi njune klasike, kot sta na primer Midnight Club Tracks ali Speak To Me.
Glasba je ponujala vso kompleksnost in modernost, ki se jo od njiju pričakuje. Množica zvokov je v železarski hi-tech maniri napolnila prostor in ustvarila gosto meglo. Hitro smo se zabredli v esencialno techno močvaro, prekrito s psihotično miazmo, torej tisti dezorientiran prostor, ki se napaja v polju slušnih halucinacij. Njuna glasba namreč vsebuje veliko zvokov, kateri ob primerni jakosti in repeticiji ne nudijo trdne opore in tako potiskajo poslušalca v blodnje. Vendar sta se v tem področju predolgo zadrževala. Onadva namreč slovita ravno po tem, da sta sposobna združevat oba nasprotna konca, torej še tisti bolj žmohten in bolj plesni element glasbe zraven. In iz te temačne megle, iz sicer skrbno postavljenih zvokov, je na trenutke posijalo sonce v obliki neusmiljenega futurističnega funky techna, kakršnega je Surgeon na primer serviral v klubu K4. In ravno ko se je začela zadeva dvigovati, ko je folk začel noreti, sta zopet zabredla nazaj v težje sfere. Odličen set za poslušanje, a premalo plesen, kar je seveda velik minus. Sinusoiden set, a s krivuljo premaknjeno navzdol. Priblužno dva spusta pa sta bila odmerjena prijaznejšim, zasanjanim in toplejšim zvokom, ki so seveda še kako pasali v njun miks.
Za vso tehnično popolnost in skorajda brezkonkurenčnost v techno svetu je skrbel pretežno Surgeon, kajti Regis se je le na videz zadeto majal na odru in s palčko občasno udarjal po drum padih. Oba sta bila brez slušalk, saj zvoke sinhronizirata s pomočjo programa Ableton. Samo prehajanje komadov je bilo na maksimalno dovršeni ravni, kakršno lahko ponudi le live act, ko se komadi dejansko prepletajo med seboj.
Obisk obeh partijev je bil relativno skromen. Best je bil sicer poln, a brez gužve, Fun Factory pa je zagrebško gostoto plesalcev dobil šele ob zaprtju stranskih dveh floorov. Verjetno gre nizko obiskanost ljubljanskega žura iskati tudi v Umeku, ki je isto noč soliral v K4. In kljub temu, da že 7 let ni iz sebe spravil dobrega seta, ga ljudje očitno še vedno cenijo. Fun Factory pa se je mnogim obiskovalcem zameril tudi s svojo strogo represivno politiko da klubskih konzumerjev, ki jo izvajajo za to "specializirani" redarji.
Recenzijo Steva Rachmada v zagrebškem klubu Best in British Murder Boys na Rudniku sem napisal Tadej Droljc.
Komentarji
komentiraj >>