V populistični maniri rumenega tiska naslovljena novica dneva bi šla nekako takole. Naslov: Uresničene mokre sanje Boruta Pahorja. Podnaslov: Socialni demokrati postali najmočnejša opozicijska stranka v državi. Za to dejansko materializacijo teh že dolgo znanih mokrih socialdemokratskih sanj so sicer s ponedeljkovim izstopom iz poslanske skupine in stranke Liberalnih demokratov ter današnjim prestopom v poslansko skupino in stranko Socialnih demokratov poskrbeli poslanci Anton Rop, Marko Pavliha in Milan M. Cvikl ter poslanka Darja Lavtižar Bebler.
Toda ob vsem tem socialno-demokratskem vzhičenju in navdušenju nad dejstvom, da so postali najmočnejša opozicijska politična sila v državi, je vseeno potrebno opozoriti na morda le na prvi pogled zgolj lepotno napako tega političnega uspeha, ki ga bo socialdemokratski predsednik Borut Pahor še to popoldne proslavljal s slovesnim sprejemom teh štirih novih članov v Grand Hotelu Union. Kljub temu da bodo to popoldne iz socialdemokratskih ust gotovo kar letele v morebitno oblastniško prihodnost zazrte visokoleteče besede, je namreč golo dejstvo, da Socialna demokracija prva opozicijska državnozborska sila v državi le ni postala ne zaradi lastnega trdega in predanega terenskega političnega dela ter ne zaradi lastnega dobro sestavljenega in prepričljivega političnega programa, pač pa zgolj in edino zaradi notranjega razkroja Liberalne demokracije.
Lepotna napaka današnjih belozobih nasmehov predsednika Socialnih demokratov Boruta Pahorja, je tako v tem, da mu za ta politični uspeh ne njemu samemu in ne njegovi strankarski ekipi prav veliko pravzaprav res ni bilo treba storiti. Dovolj je bilo namreč zgolj vse od začetka aktualne vladavine Janeza Janše in njemu slepo podrejene državnozborske koalicije prav po papagajsko ponavljati puhlice o pripravljenosti za sodelovanje v raznoraznih Partnerstvih za raznorazne daleč v prihodnost odmaknjene politične projekte, ki so eden za drugim ostajali zgolj zapisani in podpisani, o kakemu dejanskemu rezultatu, razen seveda v politiki usodnih demagoških, pa ni bilo ne duha ne sluha. Ker pa je torej izstop in prestop treh nekdanjih poslancev in ene nekdanje poslanke Liberalne demokracije posledica notranjega razkroja v tej stranki, lahko ta uspeh Socialne demokracije označimo predvsem za politični oportunizem.
Nekako v isti luči pa se seveda kaže tudi izstop in prestop poslancev Antona Ropa, Milana M. Cvikla in Marka Pavlihe ter poslanke Darje Lavtižar Bebler. Prav Anton Rop denimo je, kot delegirani naslednik sedanjega predsednika države Janeza Drnovška na mestu predsednika vlade in Liberalno demokratske stranke, gotovo v veliki meri soodgovoren za vzpon aktualne oblasti in posledično družbeno ter politično klimo, v kateri hočemo ali nočemo sedaj živimo. Glede na to, da je bil kljub zgodovinskemu porazu LDS, kot njen predsednik na njeni listi vseeno izvoljen za poslanca državnega zbora, bi bilo kot izstop in prestop k glavni opozicijski tekmici gotovo bolj politično moralno, da bi svoj s strani volivcev Liberalne demokracije zaupani poslanski mandat tudi končal kot član njene poslanske skupine.
Ni prav jasno tudi, kakšnih konkretnih političnih koristi, se lahko Borut Pahor in njegova samooklicano najbolj levičarska stranka v Državnem zboru nadeja od Marka Pavlihe, ki je nedavno s pozivi k slovenskemu bojkotu hrvaškega morja poskrbel za še kak dodaten medčloveški in medosebni konflikt med hrvaškimi domorodci in slovenskimi dopustniki v prihajajočem poletju. Tovrstne izjave sicer v slovenskem političnem prostoru res niso nič kaj novega. Toda do sedaj smo bili nekako vendarle bolj vajeni, da so prihajale iz tako imenovanih desnih političnih krogov, saj so se v njih medsebojno prekašali prav poslanci Slovenske ljudske in Slovenske nacionalne stranke. K razjasnitvi tega vprašanja veliko sicer ne pripomore tudi kilavo izgovarjanje poslanskega Pavlihe, da pa ni mislil resno, saj da je šlo zgolj za opozicijsko provokacijo aktualni vladi Janeza Janše.
Ker pa iz samooklicane opozicijske levice na Slovenskem, če naj to sploh še imamo za politično levico, seveda ne pričakujemo tovrstnih nacionalno-šovinističnih izjav do naših najbližjih sosedov, je s strani vodstva Socialnih demokratov odobren prestop Marka Pavlihe, vsekakor zgovoren. In ker je bil še za časa predsednika vlade Janeza Drnovška glavni idejni vodja in motor socialnih reform, ki jih ima, če še niste opazili, zadnje čase tako zelo polna usta tudi predsednik Socialnih demokratov Borut Pahor, prav Anton Rop, je vsekakor zgovoren tudi njegov politično oportunistični prestop.
Da je sicer sploh prišlo do notranjega razkroja v Liberalni demokraciji, ki mu še zdaleč le ni videti konca, kot to neprepričljivo zatrjujeta njen predsednik Jelko Kacin in predsednik njenega sveta Aleš Gulič, je v prvi vrsti zaslužno že dogajanje na volilnem kongresu, na katerem so delegati Liberalne demokracije zavrnili Iva Vajgla in za predsednika ustoličili Jelka Kacina. Že takrat se je povsem jasno pokazalo, da smo v Liberalni demokraciji priča spopadu med različnimi političnimi strujami. Šele po sedanjih izstopih in dogajanju po njih je sicer jasno, da struji nista zgolj dve, pač pa da so gotovo vsaj tri. In sicer privrženci Jelka Kacina, ki ostajajo v stranki; v neodvisno poslansko skupino, ki jo bo vodil Matej Lahovnik, združeni nekdanji poslanci LDS; ter nenazadnje politični oportunisti in konvertiti, ki so Liberalno-demokratske barve zamenjali za Socialno-demokratske.
In prav v tem bi se utegnil skrivati hladen tuš za oblastniške mokre sanje Socialne demokracije. Da Borut Pahor cilja na naskok na domače oblastniško korito, že kar nekaj časa več ne skriva. Toda ker je po ponedeljkovem obisku vodje nemških socialnih demokratov, Kurta Becka v Berlinu, vzneseno priznal, da se je prišel pozanimati, kje so iz vidika reform prednosti in pasti velike koalicije, kot jo imajo v Nemčiji, je Borut Pahor s tem posredno tudi priznal, da je pri ponovnem socialdemokratskem pohodu na oblast vse dovoljeno. Oziroma da je za dosego tega cilja SD pripravljena v koalicijo stopiti tudi s Slovenskimi demokrati Janeza Janše in se celo, in prav to dokazujeta denimo oportunistična prestopa Antona Ropa in Marka Pavlihe, v političnem smislu premakniti še nekoliko bolj v desno.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z nekoliko prirejenim rekom, da politik menja dlako, ne pa tudi svoje oportunistične nravi, v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>