Neizogibno je dejstvo, da edino odobravajoče kimanje prihaja s strani tistih, ki komarja kratkomalo zožajo na funkcijo prenašalca bolezni s črnega spiska ogrožanja človeške vrste. Ne samo, da je testiranje vedenja obeh vrst komarjev potekalo v nadzorovanih razmerah laboratorija. Zaprti so bili skupaj z mišmi, okuženimi z različico parazita, ki povzroča malarijo samo pri njih, ne pa tudi pri človeku.

Že tu lahko izpostavimo prvi, tudi v ustreznih znanstvenih krogih, obče razširjen pomislek; da bi genski posegi v naravno okolje utegnili povzročiti povsem nepredvidljive posledice. Biološko ravnovesje planeta je namreč veliko bolj kompleksno, nepredvidljivo in zapleteno od simuliranega vedenja v laboratorijskih razmerah. Morda komar resda je prenašatelj malarije, ki na leto pomori 3 milijone ljudi, vendar je to informacija relevantna za človeka. Kot bi obratno bil relevanten podatek za komarja; koliko pripadnikov njegove vrste na leto spešta človeška vrsta?

Morda komar kot prenašalec malarije skrbi za uravnovešanje populacije tudi preostalih živalskih vrst, ki bi se morebiti v primeru zamenjave mutiranega komarja z njegovim, zdaj še naokrog letečim bratrancem razmnožile. Kar se tu poudarja je, da je sleherno zaznavanje in porajanje sveta odvisno od strukture spoznavalca, zakoreninjeno v samem načinu njegovega živega bitja, v njegovi organizaciji.

Diskurz lahko opremo na delo dveh akademikov Čilske univerze, Humberta R. Maturane in Francisca J. Varela. Dobro dvajsetletje nazaj sta se odzvala na vprašanje Organizacije ameriških držav, kaj povzroča težave na področju socialne komunikacije in prenosa znanja. Od leta 1980 si namreč prizadevata reformulirati biološko fenomenologijo. Njuna teza je osnovana na trditvi, da spoznavanje ni reprezentacija sveta, ki je ''tam zunaj'' ali pod precizno nadzorovanimi pogoji raziskovalnih laboratorijev, temveč je nenehno porajanje sveta skozi sam življenjski proces. Bistvo težav, po njunem mnenju, leži v dejstvu, da se ne zanimamo za lastno spoznavanje.

Moramo se zavedati, da vse dokler gensko mutirani komar ne bi bil izpuščen v naravno okolje, posledice za človeka kot naravno okolje ne bi bile znane! Še preden pa bi lahko bili rezultati gensko mutiranega proizvoda testirani na človeku okuženim z malarijo, pa dodajmo še tehten etičen pomislek: se lahko človek postavi v vlogo stvaritelja?

Človek ima že od Descartesove racionalistične paličice ločevanja razsežne in duhovne substance, problem z mehanicistično shemo sveta. Ta gonja za potencialom kontrole, možnosti vzpostavljanja kanonov, osišč analiz in generalizacije, sovpada z njegovo največjo fascinacijo. Podrediti moči nadzorovanja in raziskovanja zamišljeni prototip urejenega sveta in družbe, metaforo sistema, ideal kompleksnosti. In kakšna je racionalistična dilema 21.stoletja?

Zakaj človeka ne postaviti pred naravo!? Sliši se kot reklo težke ideologije gensko mutirane znanosti. Ne kot že na pamet naučena lekcija: profit pred človeka, ampak kot začetek novodobne genske algebre. Če nam gre od rok vmešavati se v genske zapise naših domačih ljubljenčkov, nam služečih živalskih pasem in poljskih pridelščin, zakaj ne bi kreirali gensko popravljen živ organizem, ki bi spodrinil svojo naravno vrsto, in bi bil za nas boljši? Morda bi lahko že vnaprej razmislili, kaj bi še v genskem materialu komarja lahko spremenili, da nas sploh ne bi več pikal. Da ne bi bili šlampasti, naj bo v prvo tako, kot je treba.

Komarje je lovila Ariana.