Nizozemsko plesno gledališče tako predstavlja varen domek za več generacij, saj jih hrani proračun, ki kulturi namenja dovolj državnega denarja. Na ta način lahko tudi plesna umetnost ohranja tako kvaliteto kot tudi kvantiteto svojih produkcij. Prav tako jim omogoča mednarodno promocijo in gostovanja, s čimer si njihovi ustvarjalci gradijo ime. Ravno to pa manjka slovenski kulturni politiki, katere sredstva za plesne predstave ne omogočajo večjih produkcij, prav tako pa se njihova zgodba zaključi kmalu po premieri.

Predstave, ki smo jih videli v tokratnem dogodku, sestavljajo redni repertoar teatra že vrsto let. Celotna uprizoritev je bila sestavljena iz treh krajših predstav, ki so jih ustvarili hišni koreografi tega teatra, in sicer koreograf Jirí Kylián ter koreografski par Lightfoot Leona. Kylian je vrsto let deloval kot umetniški direktor ansambla ter zanj ustvaril ogromno število koreografij.

V predstavi Voščena krila je na oder postavil osem plesalcev, katerih individualni izraz se je umikal kompoziciji štirih parov. V njih izgubljeni atom išče svojo izgubljeno polovico. Njegovo precizno telo v dovršenem plesnem aktu deluje kot podaljšek iz stropa razraščenega mogočnega drevesa, katerega veje se bohotijo nad glavami plesalcev. Ti se spretno ovijajo med sabo, dokler jih ples ne pripelje do tistega pravega, s katerim lahko oživijo koreografovo gibalno vizijo duetov. Vsak od najdenčkov v vznesenem plesnem doživetju izrazi specifično izvedbo osnovne gibalne linije, ki presenetljivo natančno sledi glasbi.

Delo Govori zase izpostavlja prezenco moških teles, katerih raznolikost še poudarjajo oprijeti kostumi. Trojico treh ženskih akterk, ki se pojavijo za njimi, popolnoma zasenči, pravzaprav omoči, dež. Plesalcem, ki za dolg trenutek obnemijo v unikatnosti trenutka, po njihovih telesih polzeče kapljice razkrijejo tisti intimni del, ki jih naredi tako človeške. Ko se njihovo orodje spet zgane, se na odru odvije čudovit spoj narave in človeka, ki iz slednjega lahko privabi njegov magični potencial, tako privlačen za oči gledalcev.

Elementi gledališča se še najbolj izrazijo v predstavi Katran in petje, prav tako Kylianovem izdelku. Plesalci si tu tako privoščijo več telesne ekspresije, obrazne mimike ter kontakta, ki jim nudi možnosti nepričakovanih situacij. Taka je na primer tista, v kateri se znajde ena od plesalk, ki se čez oder sprehodi na hrbtih dveh soplesalcev. Scenografsko poslastico pa predstavlja klavir, ki se bohoti na višini nekaj metrov in na katerem igra pianistka.

Čeprav torej različne, so imele vse tri predstave nekaj skupnih posebnosti. Te so se zrcalile predvsem v izvirni estetiki scenografije, ki jo je predstavljal izstopajoči element: viseče drevo, višinski piano ali pa kar dež. Glasbeno spremljavo so zastopale klasične barve Bacha, Mozarta in nekaterih drugih mojstrov. Gibalni izraz plesalcev je sicer krepko presegal značilne poteze baleta, a je kljub temu iz njega izhajal. Pri tem je njegov poudarek temeljil na obliki, ki je bila tako izklesana in dovršeno izvedena, da se je v njej izgubljala potreba po vsebinski dopolnitvi. Estetska določitev prostora tako predstavlja le še jagodico na vrhu zelo okusne torte plesne umetnosti.

V čarobnem svetu plesnih poslastic se je sladkala Alja