Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LJUBEZEN NA SMRT v SMG v režiji Matjaža Pograjca: »Sladokusna gledališka avantura«; 18.IV.07 ob 16.00 (4074 bralcev)
Sreda, 18. 4. 2007
Zala Dobovšek



Kulinarika dandanes dosega svoj vrhunec družbene popularnosti in hrana vse bolj postaja dvoplastni simbol. Na eni strani slastni užitek, na drugi strastni greh. Tokrat se je kot osrednji faktor v predstavi izoblikovala v nekakšen interaktivni »užitni rekvizit«. Ljubezen na smrt s pomočjo hrane ustvari nove principe odnosa percepcije in igralske prezence. Gledalca preobrazi v gosta restavracije, medtem ko igralca umesti v subjekt, ki razpolaga s kuharskimi veščinami in pevskim animatorstvom. Gledališče ni več domena ponujanja zgolj »duhovne hrane« - napočil je čas, da se ga dobesedno okusi.

Trenutni družbeni značaj hrane žonglira z nami, ko nas vrtinči v začaranem krogu skušnjav kuharskih receptov in podlegam shujševalnim dietam. Statistika priča, da sta paradoksalno obe »obsesiji« tisti, po katerih najpogosteje sega dandanašnji kupec knjig. Kot eksperimentalne miške v kuhinjskem laboratoriju smo že več kot prenajedeni nasvetov, kaj je priporočljivo in kaj ne. Ujetost v nerazrešljivo uganko njunega »zdravega ravnovesja« je dodobra že izkoristil svet marketinga. Po tovrstni aktualnosti pa konkretno začenja posegati tudi gledališka umetnost, ki z raziskovanjem prehranjevalnih metod v scenskem dogodku gledalca konceptualno meče izven ustaljenega položaja .

Tokratni Pograjčev »interaktivni eksperiment« je razprl za naš prostor novo plast gledališke izkušnje. S principom obiska predstave kot udeležbe masovne večerje je previdno porušil utečeno razmerje med gledalci in igralci ter mednje vstavil sproščeno, a uvidevno sodelovanje. Spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča se je za to priložnost preoblikovala v glasbeno-vizualno restavracijo, napojeno z omamnimi vonjavami in izjemno razpoloženimi kuharji. Ljubezen na smrt naznanja izbor in postrežbo povsem neoporečne in izbrane hrane. Vabi k užitkarsko spokojni večerji z dodatki žlahtne poezije.

V trenutku, ko vstopimo v prostor procesa umetniško-kulinaričnega ustvarjanja, se naš status obiskovalca predstave spremeni v status gosta restavracije. Pravzaprav postanemo svojevrsten dvojni gost, ki čaka na predstavo in obenem na ob(r)ed. Takoj ko se namestimo na poljubno mesto ob mizi, smo že deležni pozornosti gostiteljev in uvodnih melodij glasbenikov, ki so pozicionirani v centralno točko ogromne gledališke kuhinje. Samo prelet jedilnega lista povzroči nadpovprečno količino sline v ustih, a kaj kmalu nam pozornost prevzame igralec-kuhar, ki nam v svoji presenetljivi spretnosti že pripravlja uvodno jed. Začutimo prve zametke pozornega razvajanja in posvečenega razvedrila. Igralčeva vloga na trenutke zahteva odvode v zasebnost, ki pa so premišljeno dodelani s profesionalno kulinarično uglajenostjo.

Prilivi glasbe in hrane so razporejeni v enakomernem taktu in se izmenjujejo v ritmu, ki obiskovalcu dopuščajo lastno odločitev, v katero sfero od teh dveh bo usmeril svoj fokus. Mizanscensko prepletanje in vskoki igralcev iz ene vloge v drugo so v primeru, da se preveč ubadamo z opazovanjem in prebavljanjem hrane, skorajda neopazni. Čas vmesnega pričakovanja naslednje minimalistične, a skrajno okusno porcije, pa je zapolnjen s poezijo. Verzi pesniških klasikov so umeščeni v sodobne ritme avtorske glasbe skupine Silence. Meja med erosom do hrane in poezije pa postane skorajda nerazločljiva.

Vsi nastopajoči poleg flambiranja, cvrenja, rezanja, lupljenja in natakanja dočakajo tudi trenutke pevskih manifestov. V teh momentih skupaj z glasbeno spremljavo živahno in vživeto interpretirajo znane verze Lorce, Baudelaira, Verlaina, Rimbauda, Wilda, Poa in Heyma. Ko akterji v rokah nimajo kuhalnice, operirajo z mikrofonom in obratno. Vmesne govorne intervencije pa izkoristijo za pripoved anekdot ljubezenskih strasti in spletk, ki so kajpada povezane z motivi prehranjevanja.

Splošna stališča do hrane so z vmesnimi komentarji obravnavana kritično, a kljub temu Ljubezen na smrt koketira s pojmi uživaštva, predajanja in izbranosti. Svojo »kulinarično ideologijo« posredno širi tudi izven tovrstnih okov. Vendar pa se morebitno končno navdušenje obiskovalca pojavi predvsem zavoljo močne gledališke nekonvencionalnosti in ne zaradi vsebinskega sporočila. Zaradi posameznikove fascinacije nad neobičajno izkušnjo umanjka teža vsebinske refleksije, ki samostojno ne prodre dovolj globoko v zavest. In tega žal ne reši niti poslovilni piškotek s ključnim sporočilcem.

Je pa malodane presenetljivo, da lahko ob nakupu karte izbirate med opcijama »z« ali »brez« večerje. Kajti sedeti ob strani dogajanja eno uro in pol ter samo opazovati, kako drugi grizljajo specialitete in srkajo rujno vince, utegne vzbuditi izjemno pasivna občutja in obžalovanja vredno odločitev. Tako redko izkušnjo v teatru je skorajda nujno zaobjeti v celoti in si večerjo preprosto privoščiti. Kaj vse lahko na smrtno-ljubezenski večerji pričakujejo vaše brbončice, pa si preberite na tamkajšnjem jedilnem listu.

Z jedilnim priborom je rožljala Zala Dobovšek.



Komentarji
komentiraj >>