Nedelja, 22. 4. 2007
goran
* Ambientalna glasba se v takšnih in drugačnih pojavnih oblikah pojavlja že kakšnih devetdeset let, z Enovim albumom 'Ambient 1; Music for Airports' iz leta 1978, pa je prvič dobila formalni naziv. Obenem je ta izrazna forma, ki je bila skozi zgodovino pretežno omejena na akademske kroge, prvič vstopila tudi v področje popularne glasbe. Brian Eno je takrat za seboj namreč že imel izkušnjo pop zvezdnika z art rockerji Roxy Music, kot producent pa se je podpisal tudi pod kopico uspešnih albumov zvezdnikov kova David Bowie, ali pa njujorških novo-valovskih odpičencev Devo. Na turbulentnem glasbenem prizorišču konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bili na udaru punkovski prvoborci, ko se je rojevala blaznost industriala in sorodne novodobne prakse, je Eno s svojim diametralno nasprotnim glasbenim izrazom, odpiral vrata sodobni elektronski ambientalni godbi. Ta se sicer pojavi šele dobrih deset let pozneje, ko Enove ideje po svoje porabijo sodobni elektroniki; The Orb, Aphex Twin (izg;ejfex tvin), Autechre (izg;otekr) in drugi.
Kot rečeno uvodoma, Brian Eno (kljub temu, da ga v številnih virih označujejo za očeta ambientalne glasbe), ni bil prvi, ki se je lotil te, v sodobni glasbi najbolj pogosto izrabljene prakse. Njene korenine najdemo v začetku dvajsetega stoletja v delih skladateljev Erika Satija ter Edgarda Vareseja, pa pozneje sredi minulega stoletja tudi v delih skladatelja konkretne glasbe Pierra Schaefferja, ki je poleg izraznih podobnosti bil Enu blizu tudi po tehniki kreiranja. Torej z lepljenjem magnetofonskih trakov in zankanjem posnetih vzorcev. Bržkone pa so na izraz, ki se ga je Eno lotil sredi sedemdesetih, v največji meri vplivali krautrockerji. Tu velja izpostaviti Popol Vuh in njihovo manipuliranje vokalnih vzorcev, ki je zelo očitno vplivalo prav na album 'Music for Airports', ter zasedbi Cluster in Harmonia, s katerima je v tem času Eno sicer tudi sodeloval. Ambientalno glasbo pa se pogosto povezuje tudi z njujorškimi minimalisti; Stevom Reichom, Terryem Rileyem, Philipom Glassom ter Johnom Cageom. Slednji je s svojim znamenitim tihim kosom 4'33 ustvaril morda najbolj elementarno ambientalno formo. Ker skladbe pač ne slišimo ni moteča, obenem pa zaradi tega istega vzroka tudi zaintrigira. To naj bi bila v grobem tudi definicija ambientalne glasbe, ki jo je v obliki manifesta ob izidu albuma 'Ambient 1: Music For Airports' zapisal Eno in se v tem delu glasi; » ambientalna glasba mora združevati več nivojev pozornosti poslušanja in pri tem v ospredje ne sme potiskati enega samega - obenem mora biti tako nemoteča kot tudi zanimiva«. En odstavek Eno nameni namembnosti tega izraza in pravi; »moj namen je ustvarjanje izvirnih skladb za določen čas in situacijo, ter postavitev majhnega a mnogostranskega seznama okoljske glasbe primerne za široko paleto razpoloženj«.
Na idejo za album 'Music for Airports' je Eno prišel med čakanjem na Kölnskem letališču. Ves trud, ki so ga arhitekti vložili v izgradnjo mogočne zgradbe in veličasten prizor, ki ga je nudilo nedeljsko jutro, sta ob banalni glasbi (kakršno običajno predvajajo na letaliških terminalih) zbledela, zato se je pač odločil, da sam poizkusi sestavit primerno glasbo, ki bi odražala tudi tisto tesnobnost, ki se nas običajno poloti pred poletom z letalom. Najprej je določil frekvenco, ki je morala biti nemoteča za normalno komunikacijo v prostoru. Nato je pomislil, da ima na notranji mir blagodejen vpliv tudi neka kontinuiteta brez neprestanih nenadnih sprememb. Zato je skladbe postavil v precej daljšo formo, kjer posamezne subtilne segmente skozi repetitivnost nenehno spreminja in nadgrajuje. Stremel je k ustvarjanju glasbe, ki bi na poslušalca imela podoben vpliv kot ga ima vizualna umetnost na opazovalca. Ideja je bila torej postavitev rastoče, razvijajoče se zvočne kulise, ki ne terja nenehne poslušalčeve pozornosti, pač pa le dopolnjuje razpoloženje v prostoru, obenem pa ob pozornem poslušanju s svojo bogato zvočnostjo poslušalca lahko tudi nagradi. Z izjemo prve skladbe, ki jo je napisal skupaj z Robertom Wyattom ter Rhettom Daviesom, je Eno celoten album skomponiral sam in to kljub temu, da je že takrat dejal, da se nima za glasbenika v klasičnem pomenu. Obdelave zvoka se je pač loteval s studijsko manipulacijo, njegove metode pa so v tem času številni producenti označili za edinstvene. S studijsko tehnologijo je nekaj enostavnih klavirskih, sintetizatorskih ter vokalnih tonov postavil v prazen prostor in sestavil kompleksno celoto, ki je za tisti čas predstavljala pravo malo revolucijo. Glasbo z albuma je kot inštalacijo postavil tudi na njujorškem letališču LaGuardia, v naslednjih letih pa so jo med drugim označili tudi kot avantgardni ekvivalent lahkotni glasbi iz nakupovalnih središč. Pravzaprav je podobno definicijo v svojem manifestu podal že Eno sam, ki je že večkrat poudaril, da je glasba za album 'Ambient 1: Music for Airports' nastala iz neke pol-resne ideje. Vendar pa to njene vrednosti ne zmanjšuje, saj album pač sodi med tiste izdelke, ki so pustili daleč največji pečat na sodobno popularno produkcijo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>