Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RŠ Intervju o Nunca Máis (3992 bralcev)
Sreda, 18. 4. 2007
Boris V.



“POGOVOR Z MANUELOM SENDONOM, PRIZNANIM GALICIJSKIM FOTOGRAFOM IN UNIVERZITETNIM PROFESORJEM O GIBANJU “NUNCA MAÍS” V GALICIJI”

Najprej intervju v zvočni obliki v španskem jeziku:



Zdaj pa še prevod v tekstualni obliki:

VPR: Novembra 2002 je Galicijo in celo Španijo prizadela ogromna ekološka tragedija s potopom ladje »Prestige«. Neizogibno je povezati nastanek gibanja »Nunca Maís« s to tragedijo, ampak ali so bili razlogi za njegov nastanek zgolj ekološki ali pa tudi širši, recimo politični?

ODG: V osnovi so bili razlogi ekološki, ampak vseeno politični. Tukaj se je zgodila tragedija, ampak s to tragedijo sta se avtonomna oblast Galicije in centralna oblast v Madridu soočili na način, ki je sprožil politično gibanje kot odgovor na to obnašanje. Ladja se je namreč ponesrečila, ker je bila v slabem stanju, plula je v neprimernih pogojih, bila je stara in ko se je nesreča zgodila, jo je oblast vlekla sem in tja in na koncu so se odločili oddaljiti jo in ladja se je naposled prelomila. Če bi bili vprašali strokovnjake, ki preučujejo morske tokove, bi vedeli, da bo nafta končala na obali. Torej, tak način reševanja problema je bil izjemno slab. To so počeli zelo arogantno in so podcenjevali Galičane s tem, ko so zatrjevali, da ni naftnih madežev, medtem ko smo mi videli plaže čisto polne nafte. Vse skale so počrnele od nafte, ni bilo več belega peska, vse je bilo črno, oni pa so si drznili trditi, da obstajajo le majhni madeži in da nafta ni ušla v večjih količinah. Vse to je povzročilo ogromno kolektivno jezo vsega galicijskega naroda. In takrat je nastalo gibanje »Nunca Maís«.

VPR: Takrat je bil predsednik Galicije funkcionar »Ljudske stranke« Manuel Fraga, ne?

ODG: Ja, in zato odgovoren za dejanja galicijske oblasti v tej zadevi in seveda odgovoren za to, kar se je naredilo ter za to, da se ni naredilo kaj drugega, za skrivanje informacij in zanikanje realnega stanja. Tako Fraga tukaj, kot Aznar v Madridu skupaj s tedanjim notranjim ministrom Marianom Rajoyem, ki je danes vodja »Ljudske stranke«. To je bil minister, ki je trdil, da je iz ladje uhajalo izjemno malo nafte, medtem ko jo je v resnici uhajalo na tone in tone.

VPR: Izgleda da »Ljudska stranka«, ki je bila takrat na oblasti, ni želela prevzeti odgovornosti za tragedijo oziroma za njen neprimeren odgovor na to nesrečo. Bi se lahko reklo, da je bilo gibanje »Nunca Maís« neke vrste krik proti Fragi, proti »Ljudski stranki«?

ODG: Vsekakor, vsekakor. Zdi se mi zelo pomembno, da »Ljudska stranka« tako v Galiciji, kot v Madridu, ne samo, da ni ukrepala dobro s tehničnega vidika, ampak je poleg tega izkazala popolno zaničevanje naroda, ki je zaradi tega trpel, pokrajine, ki je trpela, dežele, ki je trpela. Kot da so zanikali, kar se je dogajalo. Javne televizije, tako avtonomna televizija Galicije, kot centralne iz Madrida, so zanikale, kar se je dogajalo. Zgolj na kakšni zasebni postaji so posredovali informacije in mi smo dobivali informacije od zunaj, ker so bile informacije, ki so jih servirali uradni viri popolnoma napačne in so zanikale resničnost. Po eni strani nosijo odgovornost za slabo ukrepanje z ekološko-tehničnega vidika, po drugi strani pa za svoje brezobrazno politično ravnanje. In to je povzročilo, da je nastalo kolektivno stanje upora proti tej situaciji in v deželi, ki jo ponavadi predstavljajo kot konzervativno, torej Galiciji, se je pojavilo močno državljansko gibanje, kot se ni še nikoli v zgodovini, ki je kontinuirano in konstantno mobiliziralo na sto tisoče ljudi. Dobro se spomnim prvega decembra, ko je bila prva velika manifestacija organizirana s strani »Nunca Maís« v Santiagu de Composteli, prestolnici Galicije. Bil je grozen, deževen dan, udeležba pa je bila vseeno neverjetna. Spomnim se, da sem šel iz Viga do Santiaga in pot, ki običajo traja petdeset minut je trajala dve uri in pol ali celo tri, saj je bila avtocesta popolnoma blokirana zaradi ogromnega števila avtomobilov ljudi, ki smo se odpravili v Santiago, da bi se udeležili demonstracij. Šlo je tako daleč, da je podjetje, ki upravlja z avtocesto, dvignilo zapore in brezplačno puščalo avtomobile naprej, saj se kolona ni nikamor premikala. Govorim o avtocesti iz Viga, lahko bi govorili tudi o avtocesti iz Coruñe ali o cestah iz drugih krajev. Slavni trg »Obradoiro« v Santigu de Composteli, ki je zaradi katedrale verjetno najbolj znan trg v Galiciji, je bil popolnoma nabasan z ljudmi. Pisatelj Manuel Rivas, ki je bil zadolžen za potek demonstracij, je prebral manifest in ko je končal, se je trg spraznil, se zopet napolnil z novimi ljudmi in spet je prebral manifest in tako trikrat. Ko si prišel v Santiago, si moral parkirati avto na pločniku daleč od centra, saj zaradi takšnega števila ljudi drugje ni bilo prostora. In to na tak grozen, deževen dan, ljudje pa so kljub temu prišli na te demonstracije v takšnem številu. Potem so bile demonstracije še v različnih mestih. Sam sem šel na mnoge v Vigu, v Coruñi, tudi na Costa da morte, in vse so bile demonstracije z veliko ljudmi. V Vigu jih je bilo več in na njih je prišlo tudi 150 tisoč ljudi. In to v mestu, ki ima 300 tisoč prebivalcev. Tako je bilo tudi v drugih mestih. Demonstracijo so priredili tudi dijaki srednjih šol. Bolj kot demonstracija je bila to človeška veriga, ki se je vila več kot dvajset kilometrov vzdolž Costa da morte. Mobilizacija je bila ogromna. Na demonstracijah v Madridu je bilo več kot miljon ljudi. Protest je bil tudi v Bruslju, sicer manj številčen, saj ni mogel vsak tja. Bilo je gibanje z neverjetnim odzivom.

VPR: Torej je bilo gibanje resnično ljudsko.

ODG: Gibanje je bilo absolutno ljudsko. Povzročilo je, da je izraz »Nunca Maís« postal izraz upora proti krivici. Malo kasneje se je začela vojna v Iraku, v katero se je nažalost zapletla tudi Španija zaradi delovanja vlade »Ljudske stranke«, vlade predsednika Aznarja, ki se je takrat na Azorih slikal z Blairom in Bushem. Nas je sram, da je španski premier na tej sliki in da je bil soodgovoren za politično delovanje s tako nesrečnimi posledicami, ki jih je imela, jih ima in jih na žalost še bo imela vojna v Iraku. Tako so bile takrat demonstracije z več tisoč ljudmi, v velikih mestih kot sta Madrid in Barcelona z več kot miljon ljudmi. Tudi v Vigu so bile zelo velike demonstracije in takrat se je tam pojavil tudi vzklik »Nunca Maís«, »Nikoli več vojni« v galicijščini in celo v Madridu se je kdaj pa kdaj izgovorilo po galicijsko, tako da je »Nunca Maís« postal sinonim za boj proti krivicam.

VPR: Bi lahko rekli, da je bila vojna v Iraku za »Ljudsko stranko« v Španiji to, kar je bila tragedija »Prestiža« za »Ljudsko stranko« v Galiciji?

ODG: Torej, to sta dve tragediji in v Galiciji smo čutili obe. Ampak obe je dopustila »Ljudska stranka«. In to je povzročilo zelo pomemben odziv ljudi. Razne ankete so kazale, da je večina Špancev nasprotovala sodelovanju Španije v vojni, ampak vseeno je sodelovala. Ljudje so »Ljudski stranki« nasprotovali tudi pri njenem početju v Galiciji ob tragediji »Prestiža«.

VPR: Govorila sva o podpori, ki jo je »Nunca Maís« užival pri Galičanih. Pa se je gibanje povezalo tudi s kakšno stranko? Na demonstracijah se je lahko videlo tudi zastave nekaterih strank.

ODG: Jaz mislim, da zastav političnih strank ni bilo. Bile so zastave Galicije in bile so tudi zastave Galicije z rdečo zvezdo, ki jo je prevzel »Galicijski narodni blok«. Ni pa bilo zastav s specifičnimi simboli. Očitno je, da je »Galicijski narodni blok« podprl te manifestacije, prisotnih pa je bilo tudi veliko pripadnikov »Socialistične stranke«.

VPR: Kakšen je bil politični učinek gibanja »Nunca Maís«? Je imelo pomembno vlogo pri takratnih volitvah v Galiciji?

ODG: Naslednje so bile lokalne volitve, na katerih mislim, da se učinka ni videlo. Gibanja kot so »Nunca Maís« včasih nimajo takojšnjih posledic. Kot primer se vedno navede maj oseminšestdesetega. Njegove zgodovinske posledice so neverjetne in so spremenile potek zgodovine, vendar se to ni poznalo na naslednjih francoskih volitvah. Menim, da se je tukaj zgodilo nekaj podobnega. Sigurno pa je imelo gibanje zakasnele posledice in tako na srečo zdaj ne vlada Fraga niti njegova stranka, tako v Galiciji kot v Španiji.

VPR: Kako pa je, oziroma je bilo, gibanje strukturirano? Je imelo kakšnega vodjo ali je bilo neformalno?

ODG: Jaz sem le eden od neštetih Galičanov, ki so se udeleževali demonstracij, nisem pa bil vodja gibanja niti kaj podobnega. To je bilo gibanje, ki ni bilo organizirano strogo, kot je recimo organizirana stranka ali politična organizacija nasplošno. Seveda so bile osebe, ki so imele vidne vloge, ampak to je bilo gibanje s tako množično podporo, da se ne more govoriti o jasni strukturi. Bili so ljudje, ki so bili neke vrste predstavniki in ljudje, ki so pomagali pri mobilizaciji.Vendar so bile udeležbe demonstracij tako visoke, da nihče ni pomislil, da so bili to vsi člani.

VPR: Tragedija »Prestiža« ni bila prva takšna tragedija in zanimivo je, kako slabo so bili na to pripravljeni politični funkcionarji.

ODG: Nesreča se je zgodila na Costa da morte ali Obali smrti. In kot pove že samo ime ima ta, z naravnega vidika sicer izjemno lepa, obala zelo tragično zgodovino. Takšno ime ni zastonj, kajti tam je bilo že veliko ladijskih nesreč. To je zelo nevaren kraj za plovbo, tako da so pri njej potrebne visoke mere sigurnosti. Držati se je treba daleč od obale. Nujni so tudi pregledi ladij, da ne bi plule v slabem stanju in bi se tako izognili tem nesrečam. V osemdesetih letih se je zgodila nesreča ladje, v kateri je umrlo več kot dvajset ljudi. Tam imam hišo in zame je nekaj čisto običajnega videti ogromno železno ladjo nasukano na plaži ali na čereh, kot da bi bila fotografska montaža. Bila pa je resničnost. Doživeli smo mnogo morskih nesreč na tej obali. Veliko nesreč je zahtevalo več žrtev, vendar ni nobena povzročila tako velikega onesnaževanja. Morali bi sprejeti ukrepe, da bi preprečili, da bi se kaj takega zopet zgodilo, vendar me je strah, da se lahko ponovi. Sama ladja »Prestiž« je na dnu morja in notri je še vedno nekaj nafte in morali bi zvedeti v kakšnem stanju je ta nafta. Zanimivo je, da so na začetku plaže čistili, da bi izgledale čiste. Da bi se izognili problemu, so ladjo odvlekli stran od obale, vendar so scali proti vetru. In veste kaj se zgodi, ko ščijete proti vetru. Slej ko prej pride nazaj. In pri čiščenju so scali proti vetru. Madeže so prali z vodo pod pritiskom, vendar so šli madeži večinoma v morje. Tako da so čistili, da bi izgledalo lepo, morje pa je goltalo madeže. In dobro bi bilo preučiti, kako je to vplivalo na morsko okolje, še posebej na morsko favno. Nafta je onesnažila tudi ribe in ostale morske živali, na koncu pa smo jo dobili tudi mi. Ne vem kakšne vse so lahko posledice tega, recimo umrljivost vrst in izumrtje velikega dela rib v tem obdobju.

VPR: Vendar je treba priznati, da je imela tragedija tudi pozitivne učinke. Zdi se mi, da so se Galičani bolj povezali, pomagat so prišli tudi prostovoljci iz cele Evrope.

ODG: Tako je. Vsaka taka tragična in negativna okoliščina ima nedvomno tudi pozitivne vidike. V trenutkih največje bolečine zasijejo tudi izjemno pozitivna dejanja. V tem smislu je bil odziv vseh ljudi zelo pozitiven. Osebno sem kot Galičan ponosen na kolektiven odgovor na to situacijo. Prav tako je bil zelo pozitiven prihod prostovoljcev iz celega sveta in seveda iz Galicije in Španije. Ampak koordinacija vseh teh prostovoljcev je bila spet druga katastrofa. V mnogih primerih se ni izkoristil ves potencial, ki ga je imela ta solidarnost.

VPR: Slišal sem, da »Ljudska stranka« takrat mnogim prostovoljcem iz vzhodne Evrope ni dovolila priti, saj so jih imeli za potencialne imigrante.

ODG: No, za to nisem slišal. Vendar je bila organizacija teh, ki so prišli, zelo slaba. V določenih primerih so pošiljali prostovoljce tja, kjer ni bilo potrebno veliko čistiti, niso pa jih poslali tja, kjer je bilo treba čistiti zelo veliko. Govorilo se je, da je bila »Ljudska stranka« bolj zainteresirana dati delo zasebnemu podjetju, ki ga je najela, kot izkoristiti pomoč prostovoljcev, čeprav se obe stvari ne izključujeta. Ne morem reči, da ljudem niso puščali priti, vendar je možno.

VPR: Poleg tega, da so slabo organizirali delo, je vlada tudi veliko obtoževala »Socialistično stranko«. V nekem članku sem prebral, da je tedanji notranji minister Mariano Rajoy obtožil Zapatera, da ni patriot.

ODG: No, saj že vemo kakšne so obtožbe »Ljudske stranke« in Rajoya. Tudi sedaj glede vseh težav, ki jih ima država, recimo glede pogajanj v Baskiji. Gre za popolno poenostavljanje in kdor ni z njim, ga obtoži zelo neposredno. Tukaj so obtoževali »Socialistično stranko« in »Galicijski narodni blok«. Ampak mislim, da so ljudje videli, kakšen odnos je imela takrat oblast. Na zasebni televiziji so vsako informativno oddajo začeli s poročilom o »Prestižu« in tema je bila tako pomembna, da se je kakšnih šestdeset dni dnevnik vedno začel s »Prestižem«. Tako da so ljudje videli, kaj se je dogajalo in to ni bilo v skladu z uradnimi poročili. V tistih trenutkih sem čutil, da doživljamo nekaj podobnega, sicer ne tako zelo, pa vendar nekaj podobnega zadnjim letom frankizma, ki sem jih doživel. Dosegli smo neke demokratične svoboščine, ki jih v frankizmu ni bilo, ki so nam omogočale demonstrirati brez strahu pred policijo. Ampak način razmišljanja oblasti je močno spominjal na Franca, ki je mimogrede vodil vlado v kateri je sodeloval tudi Fraga.

VPR: Fraga je tako predstavljal živo povezavo s frankizmom.

ODG: Vendar nič manjšo kot veliko mlajši Aznar in lahko smo videli reinkarnacijo tistega razmišljanja. Tistega edinega razmišljanja, ki je diskvalificiral in ki ni imel nikakršnega spoštovanja.

VPR: Kaj pa se dandanes dogaja z gibanjem »Nunca Maís«? Še obstaja, se je morda spremenil v kaj drugega?

ODG: »Nunca Maís« je bilo gibanje, ki se je pojavilo, ko se je zgodil »Prestiž«. In hkrati je z izginjanjem tega problema izginjalo tudi gibanje. Vsako leto so se organizirali shodi v spomin tiste nesreče in kot opomin kaj je še treba narediti. Vendar pa gibanje kot tako ni več aktivno tako kot takrat. Bil je, lahko rečemo, ljudski odgovor, ki se je takrat pojavil, vendar brez želje, da bi se ohranil kot neka organizacija. Sedaj obstajajo politične stranke in to gibanje je imelo svojo vlogo. V danem trenutku, ob neki drugi tragediji, se bo morda zopet pojavilo, vendar ne obstaja kot neka konstantna dejavnost, kakršna je bila v tistih časih.

VPR: So bili kakšni primeri, da je kdo izkoristil gibanje »Nunca Maís« za izgradnjo lastne politične kariere?

ODG: Mislim, da je bilo v tem primeru nasprotno. Bili so politiki, ki so se vpletli v gibanje »Nunca Maís«. Ob naslednjih lokalnih volitvah, maja 2003, je »Nunca Maís« prekinilo svoje dejavnosti v času kampanje. Mislim, da ni nihče od vidnih predstavnikov kasneje nastopil na volitvah. Gibanje je preseglo tak tip interesov. »Nunca Maís« je bil kolektivni odziv, ki so ga nekatere stranke podprle, druge napadale, kot recimo »Ljudska stranka«, vendar je presegalo samo strankarsko dimenzijo.


Komentarji
komentiraj >>