Torek, 24. 4. 2007
goran
* “Težko pričakovani projekti, pri katerih skupaj stopijo uveljavljeni in cenjeni glasbeniki, običajno razplamtijo ugibanja o tem, ali bo izdelek dorasel njihovemu renomeju ali pač ne.” S takimi in podobnimi trditvami je podprta vsaka druga recenzija tovrstnih zvezdniških druženj. Morda v nekaterih primerih celo upravičeno (spomnimo se blamaže famoznega projekta Peeping Tom). Vendar v primeru dunajskega lap top kreativca Christiana Fennesza ter avantgardnega skladatelja Ryuichija Sakamotoja, taka pričakovanja izpadejo povsem neumestno. Oba glasbenika namreč že vrsto let premikata meje zvočne izraznosti in sodita v sam vrh napredno mislečih praks, zato je verjetnost, da bi postregla z izdelkom nevrednim njunih imen tako majhna, da jo lahko brez skrbi povsem spregledamo. Slabša plat tega prepričanja pa je seveda visoko, včasih tudi nerealno pričakovanje.
Tako Fennesz kot Sakamoto sta naši frekvenci že dobro znani imeni, zato se spomnimo le nekaterih njunih ključnih kariernih trenutkov. Fennesz na glasbeno pot stopi konec osemdesetih let minulega stoletja, ko se kali v rockovskih formacijah. Sledi prestop v vrste techno zanesenjakov, sredi devetdesetih pa se najde v nekoliko bolj abstraktnih praksah pod okriljem dunajskega založnika Mego, pri katerem v prvi plan ves čas postavljajo tiste najbolj hrupne forme. Do preloma tisočletja Fennesz že dodobra opozori na svoj izraz, v katerem združuje post rockovsko hrupnost in sodoben elektronski ambient ter se znajde v druščini najbolj cenjenih sodobnih kreativcev. Njegova spretnost pri manipulaciji zvoka v živo, mu odpre vrata do sodelovanj s številnimi somišljeniki in eno takih je bil tudi skupni live act s starosto eksperimentalne godbe Ryuichijem Sakamotojem, s katerim sta svoje laptope prekrižala konec novembra 2004. Tudi Sakamotoju tovrstna sodelovanja niso tuja, saj sodi med najbolj dejavne skladatelje že dobra tri desetletja. V tem času je ustvarjal najprej z japonskim odgovorom na Kraftwerk – Yellow Magic Orchestra, pa glasbo za film, zvočno je opremil številne odmevne prireditve, poleg tega pa ves čas ustvarja tudi glasbo z nekaterimi najbolj samosvojimi elektronskimi producenti. Med slednjimi izstopa Carsten Nicolai alias Alva Noto, s katerim je Sakamoto posnel dva odlična albuma, ki sta izrazno zelo primerljiva s ploščkom ‘Cendre’.
Album je nastajal po ustaljeni praksi pri tovrstnih projektih, torej z izmenjavanjem posnetkov med obema protagonistoma, ki ustvarjata vsak na svojem koncu sveta. Sakamoto v New Yorku, Fennesz na Dunaju. Ves material je nastal med letoma 2004 in 2006, vmes, oziroma bolj pri začetku sodelovanja, pa sta se glasbenika, kot je omenjeno, našla na skupnem odru v večnem mestu in pripravila krajši skupen koncert, ki je izšel tudi v obliki ploščka ‘Sala Santa Cecilia’. Kot se je izkazalo, ta nastop ni bil pravi indikator zvočnosti, ki jo raziskujeta na novem albumu, saj je Sakamoto pri slednjem računalniško tipkovnico ponovno zamenjal za črno-bele tipke. Šele na ta način poslušalec dobi tisti pravi vpogled v njuno družno ustvarjanje. Ker oba gojita neko zelo prepoznavno lastno formo (Sakamoto reducirano različico prebiranja tipk, ki spominja na dela Erika Satija, Fennesz estetiko, ki jo gradi z manipulacijo kitarskih zvokov), je plošček ‘Cendre’ nadvse luciden prikaz njunega dojemanja zvočne estetike. Recipročno si odpirata nov prostor in ustvarita stanje, v katerem en drugemu postavljata tisto najbolj idealno okolje, v katerem njuna izrazna moč pride najbolj v ospredje. Med tem, ko sta se Sakamoto in Alva Noto na obeh skupnih albumih držala neke razmeroma enolične forme (kar je verjetno pogojeno z Notojevim minimalističnim pristopom), se Sakamoto in Fennesz soočita s precej bolj razgibanim področjem. Skladbe, v katerih spajata nestrukturirano abstraktno improvizacijo ter skrbno izoblikovano kompozicijo, se od toplih milozvočij skozi klavstrofobična iskanja stopnjujejo v tesnobna stanja, ki pa, paradoksalno, obenem nudijo tudi blagodejno zatočišče. Dinamika, ki jo vzpostavljata skozi celoten album, nekoliko pade le pri zadnjih dveh skladbah, ki ju okitita z nekoliko prežvečenim glitchem, vendar pa to bistveno ne spremeni vtisa, ki ga pusti prvih devetih skladb.
‘Cendre’ je album, ki v najboljši luči izpostavi bogato domišljijo in izjemen občutek za zvočno estetiko obeh glasbenikov. Ali izpolni pričakovanja? Na to vprašanje pač lahko odgovorijo le tisti, ki si s temi banalnostmi polnijo glave. Tistim, ki so tovrstna razmišljanja tuja, pa bo glasba dvojca Fennesz / Sakamoto gotovo polepšala marsikatero urico. Mimogrede, ljubitelji Fennesza nikar ne zamudite njegovega koncerta, ki se ima zgoditi ta četrtek v Stari Elektrarni v Ljubljani, do takrat pa vam v posluh torej dajemo album ‘Cendre’
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>