Sreda, 6. 6. 2007
juREm
* Za gramofoni in mašinerijo sta namreč stala Ronnie Darko in Chris Rockwell, ki v zasedbi Spank Rock veljata za didžeja, podporo pa sta jima nudila mikrofonski mojster MC Spank Rock in producent Armani XXXChange, ki je sporazumno tista oseba, ki je največ prispevala k debitantski plošči tega neopredeljivega kvarteta z naslovom YoYoYoYoYo. Hecna zgodba pripoveduje o tem, kako so se vsi štirje v Baltimoru in kasneje Philadelphiji dobivali v stanovanju enega od članov, kjer so bile najprej na vrsti žurke, potem rekrutiranje lokalnih emsijev, nato nekaj produciranja in na koncu še demo posnetek, ki ga je njihov kolega Diplo na skrivaj dostavil založbi Big Dada.
Tako smo dobili enega največjih hitov leta 2006, ki pa mogoče prav zaradi svoje nedefiniranosti ne apelira toliko čistokrvnim hip-hoperjem, niti ne privržencem elektra in house scene, ki sta prav tako odigrali pomemben del pri nastanku omenjenega albuma. Končna publika je torej tista z odprtimi ušesi, kar je za Spank Rock malce krivično, ampak prevelika žanrska širina vendarle zahteva svojo kazen. Ampak ne me razumeti narobe, Spank Rock so uspeli narediti tisto, kar že dolgo časa ni naredila nobena hip-hop ekipa. Kar uspeli so posneti ploščo, ki zveni novo in je idejno sveža, pa še bombastično hitra, plesna in oh in sploh.
Njihov mikstejp jo je po drugi strani odnesel z bolj mešanimi odzivi, vsaj sodeč po kritikah. Toda če ploščo vzamemo v roke in jo poslušamo, nas bo definitivno prepričala, saj ne zbere le kopice komadov, ki so izvajalcem v tistem trenutku najljubši, ampak poskrbi še za celo vrsto dodanih vrednosti. Komadi so morebiti stereotipni in padejo v kategorijo tistega, kar itak vrtijo vsi, le da jih Spank Rock nadgradijo s celo armado efektov, dodanih ritmov, vokalnih accapel, terenskih posnetkov in nasploh s celim kaosom. Pri tem komadi divjajo kot zmešani, pa čeprav miksanje ni najboljše in na momente še kar površno. Ampak nič zato, važen je občutek, ki ga dobimo pri poslušanju in v našem primeru je ta občutek odličen, saj so Spank Rock grobi in neposredni, obenem pa imajo neverjeten občutek za izbor komadov. Ti praviloma ne prihajajo iz hip-hoperskega polja, ampak iz studijev njihovih evropskih electroclash in house kolegov, recimo iz vrst Eda Bangerja, Chichs On Speed in Uffie ter zimzelenih veteranov kot so Yello, Kurtis Blow, Yes in Tangerine Dream. V celem mikstejpu niti ni ego-triperskih trenutkov, ki jih po večini prakticirajo njihovi kolegi s tem, ko v playlisto uvrščajo svoje lastne produkcije. Spank Rock to raje naredijo z vsem materialom, ki ga komadom dodajo šele kasneje v miksu, ki pravzaprav že skoraj izpade kot nastop v živo. Menda je bila njihova največja bojazen v tem, da bi bil mikstejp preveč podoben tistemu, ki ga je pred časom naredil njihov kolega Diplo in se pri tem po večini skoncentriral na okolico Miami bass muzike. Za to po mojem ni posebne bojazni, saj gredo Spank Rock v popolnoma drugačno smer in pri tem uporabljajo drugačne miksološke strategije. Vsekakor pa zadeva nakazuje na dejstvo, da si moramo Spank Rock obvezno ogledati v živo, če že ne tako, pa vsaj v »Sound system« različici, kar se je zgodilo tudi v Londonskem klubu Fabric.
Komadov ne bomo naštevali, ker jih je preveč, a nedvomno jih boste vsi takoj prepoznali. Če ne drugače, pa lahko playlisto preverite na domači strani kluba The Fabric. Uživajte!!!
Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>