Sreda, 25. 4. 2007
mcolner
V Mali galeriji, trenutno edinem razstavnem prostoru, kjer svojo dejavnost izvaja Moderna galerija v prenovi, se je prejšnji četrtek odprla nova razstava. Gre za samostojni projekt – postavitev z naslovom »situacija slovenska 35«. Galerija je preprežena s kabli, ki so se menda pojavili ob pripravah na samostojno razstavo tandema son:DA. Tako je vsaj pisalo ob povabilu na razstavo. Seveda je inštalacija s kablovjem tisto kar obiskovalcu ponujata Metka Golec in Miha Horvat, ki tvorita umetniško navezo son:DA.
Son:DA se je najprej v mariborskem in nato v širšem slovenskem prostoru pojavila kakor meteor. V dobrih dveh letih se je udomačila in doživela podporo večine pomembnejših slovenskih galerij. Kvaliteto njenega dela zagovarjajo tako mastodonti kakršna je Moderna galerija, kakor tudi ŠKUC, ki se sicer še vedno diči s svojo alternativno preteklostjo, a si medtem mednarodno slavo uspešno pridobiva s trženjem na mednarodnih umetniških sejmih.
V samostojno razstavo umetniške naveze son:DA, ki sta zaradi uspešnega preboja na umetnostno sceno gotovo upravičena dobitnika letošnje nagrade Zlata ptica, nas uvede zgodba. Ob branju te se zazdi, kakor da bi kabli, ki so v zadnjih letih postali prepoznavni znak umetniške skupine, nadvladali njeno kreativnost, se učlovečili in prevzeli razstavišče. Zgodba pripoveduje, da se kablovje zdaj »z veliko hitrostjo širi po vseh pokrajinah in se prebija preko državnih meja v evropsko unijo in preko nje. Strokovnjaki ne vedo kako jih zaustaviti, kaj narediti, kako zadevo izpeljati. Čas je za paniko.«
Zgodba o kablih poveže galerijsko postavitev – na stene in tla prilepljene kable, ki se v slapu vijejo z balkona razstavišča in se končno nemočno zaustavijo ob oknih galerije – z zunanjim svetom. Brez pripovedi bi morda lahko pomislili, da son:DA le izrablja znake medijske prisotnost, da bi ustvarila dvodimenzionalno statično galerijsko sliko. Kakor da je pred nami od sveta ločena, avtonomna abstraktna umetnina.
Vendar zgodba, ki nas opomni na material, iz katerega je abstraktna dvodimenzionalna instalacija ustvarjena, omogoči preskok. Kabli v izoliranem galerijskem prostoru se v misli povežejo z vsem drugim kablovjem, ki vodi iz naših stanovanj, se združuje v vozle in ustvarja mrežo povezav.
Pa je panika na mestu? Kdo bi vedel. Gotovo pa je na mestu postavitev. Kabel je povezava. Povezava med željami, objekti, mislimi in državami. Toda ta povezava ne omogoča le pretočnosti, ampak je, vsaj tako nam kaže son:DA, lahko strašljiva; grozi s prenasičenjem, duši in ustvarja lastni okvir. Ob spominu na slike, ki jih son:DA plete z miško po monitorju in na katerih so človeške postave ujete v mreže kablov, ki grozijo, da bodo prevzeli svet, se upravičeno sprašujemo od kod son:DI tak odpor do tehnologije, ki je vendarle zgolj orodje. Pa je tehnologija v resnici tako nedolžna?
Postavitev v Mali galeriji je preveč estetska, abstraktna kabelska kompozicija se razliva preveč urejeno, preveč je privačna za oko, da bi jo lahko brali le kot odprto kritiko, samo kot odpor pred strašljivostjo novih in starih tehnologij. son:DA v svojih drugi projektih nove tehnologije vendarle izrablja in s tem izpostavlja dvojnost med nujo uporabe in zavedanjem možne grožnje. Njeno umetniško delo torej ni enostransko svarilo, odpor do novega, ampak hkratno prepoznavanje nuje življenja v sodobnosti. Kljub temu obiskovalcu razstava zmore ponuditi vzvod za kritični razmislek, refleksijo zavezanosti tehnološkim vmesnikom.
son:DA očitno ne verjame v pozitivnost povezav, ki se širijo iz Male galerije, se za hip ustavijo ob okenskem steklu, v resnici pa svojo mrežo pletejo po mestu, ven iz njega, prek pokrajin do meje in še čez. In prav je tako! Kablovje se zaenkrat zgošča po bogatejših predelih sveta in tu grozi, da bo človeštvo zajela v svoj udavovski stisk. Nevzdržno se razrašča tudi v kraje, kjer človeštvo še ni ujeto v spone, ki nam jih z obljubami prihranka časa ponujajo proizvajalci novih tehnologij.
Tudi tehnologije, ki so menda tu zato, da bi nam olajšale življenje, odpirajo vprašanje gospostva. Navidezno spodbujanje povezav se lahko hitro sprevrže v nadzor. Mobitel nas naredi vseskozi dosegljive, prav tako lap-top. Težko je preslišati vsiljivi ton ali podobo, ki nas sili, da bi se ob povsem neprimernih trenutkih oglasili ljubimcu, šefu ali znancu, ki smo mu zagotovili, da si bomo včeraj zanj resnično vzeli čas. Trenutki, ko smo sami s seboj, ko se pred svetom umaknemo, so postali preteklost. Dosegljivi smo v gorah in na morju, v kopeli in med seksom. Pa vendar - brez novih tehnologij ne gre! Na milost in nemilost smo prepuščeni aparatom, ki so med seboj povezani z vidnimi ali nevidnimi povezavami.
Toda razstavo, ki jo zaradi njene, vsaj delno kritične drže, lahko postavimo v linijo nasledstva umetnosti šestdesetih let, lahko beremo tudi drugače. Efemerni predmet – kabel, je prestavljen v vlogo likovega izrazila, ki tke razbrazdano prostorsko sliko. Kabel, ki je pri multimedijskih postavitvah navadno skrit, zgolj sredstvo, ki omogoča postavitev razstave, je tokrat postavljen v ospredje, estetiziran in uporabljen kot gradivo abstraktne kompozicije, ki sicer ostaja v galerijskem prostoru, pa vendar s svojo zgodbo seže tudi izven njega.
Projekt situacija slovenska 35 kljub naslovu ni naravnan lokalno. Ne tiče se konkretne lokacije, niti dotičnega mesta v katerem je postavljen. Son:DIN projekt nagovarja celotni razviti svet in njegove tegobe. Ni absolutno proti, saj mu kablovje poleg grožnje pomeni tudi estetski element. In hkrati nikakor ni za. Tu je, da bi opozarjal, da bi priklical v vidno…
V četrtek 12. aprila se je v prostorih Narodne galerije v Ljubljani slovesno odvil dogodek podeljevanja študentskih nagrad Essl, ki jih podarja istoimenska fundacija iz Dunaja, ter obenem odprtje razstave vseh desetih slovenskih nominirancev. Nagrado sta prejela zgolj dva izmed študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Prvo si je za deli »PPPBoX Museum« ter »Prototrip« prislužil Velibor Barišič, drugo nagrado pa je prejela Ana Sluga za projekt »Trees / Away«.
Karl Heinz Essl, umetnostni mecen in ljubitelj, ustvarjalec, uspešen galerist in poznavalec sodobne umetnosti, za študente umetnostnih akademij dela vzhodne Evrope pa človek, ki jim omogoča prvi stik z realnim svetom umetnosti, se je ponovno pojavil tudi v Sloveniji. Svojo razkošno galerijo je pred nekaj leti postavil v Klosterneuburgu, le streljaj iz centra Dunaja, kjer se predstavljajo tako dela iz njegove obsežne, več kot 6.000 umetniških del obsegajoče zbirke, kakor tudi občasne razstave zgolj gostujočih avtorjev in kuratorjev. Gospod Essl, sicer lastnik trgovske verige Baumax, ki je letos med sofinancerje nagrade pripeljal tudi nekatere dodatne moči dunajskih podjetnikov, podpira mlade uveljavljajoče se umetnike v državah, kamor je njegovo podjetje že stegnilo lovke. To so Češka, Hrvaška, Madžarska, Slovaška in Slovenija, v naslednjem ciklusu čez dve leti pa se v to skupino vključujejo tudi Bolgarija in Romunija.
Procedura in podeljevanje 4000 oziroma 3000 evrov težke nagrade poteka po vnaprej natančno spisanem scenariju, ki je identičen v vsaki od sodelujočih držav. Komisijo za izbor sestavlja po en predstavnik umetnostnih akademij sodelujočih držav, v slovenskem primeru je to izključno Akademija za likovno umetnost s svojo žirantko Nadjo Zgonik, pa gospod Rene Block, direktor kasselskega muzeja Fridericanuma ter trije predstavniki družine Essl. Koncept podeljevanja je kljub omejenosti na državne izobraževalne institucije dokaj nepristranski, saj tako o nominirancih kakor tudi o zmagovalcih odloča celotna mednarodna zasedba komisije.
Ena redkih domačih finančnih nagrad v sferi vizualnih umetnosti za mlajše ustvarjalce se je tako odvila ob zadovoljivi medijski pokritosti. Kako tudi ne, saj se vsi zavedamo, da so takšne nagrade nujno potrebne za vzpodbudo, delovanje in produkcijsko pomoč mladim umetnikom domačega področja. Slišati je bilo, da je v slovenskem primeru komisija naletela na težave pri končni odločitvi in razglasitvi zmagovalca, saj menda niso zaznali pravih presežkov med mlado generacijo umetnikov. Na koncu pa se je vse skupaj izšlo v dobro avtorjem in nagradi.
V prostorih Narodne galerije se je v času podelitve kar trlo obiskovalcev, ki so po uradnih nagovorih v veliki osrednji dvorani s črednim nagonom planili na pegledovanje razstavljenih projektov, vendar so bila težka vrata starega vhoda v galerijo ob pomanjkanju žurerskega zanosa zaprta že kmalu po osmi uri zvečer. Prireditev in predvsem razstava sta predvsem zaradi trenutne neuporabnosti Moderne galerije, svoji teži in razvpitosti navkljub, dobili dokaj improvizirane in nereprezentativne razstavne prostore, ki pa so jih organizatorji skorajda optimalno izkoristili za postavitev dokaj kompleksnih stvaritev mladih umetnikov.
Improvizirana postavitev je tako predstavila zanimive poglede prihajajočih imen umetnostne scene, ki se zgledujoč po globalni pluralnosti umetnostnih poetik in medijev izražajo na popolnoma različne načine. Očitna je uporaba več medijev za izpeljavo posameznega projekta pri vsaj polovici avtorjev, kakor tudi pri zmagovalnem paru Barišiču in Slugatovi. Generalni učinek skupinske postavitve je opozoril na veliko vizualno atraktivnost posameznih projektov in tudi dokaj očitno prodajno usmerjenost nekaterih mladincev, ki razmišljajo po logiki nove ureditve, ki namenja vedno manj javnega denarja za realizacijo umetniških projektov, in to povsem ne ozirajoč se na slabo stanje umetnostnega trga v naši domovini.
Predstavitev v Narodni galeriji je povsem salonskega značaja, prezentacija posameznih osebnih ustvarjalnih teženj in izraznih poetik, ki se bodo v toku časa ob vztrajnem delu še krepile in plemenitile, vendar dela nimajo skupnih oblikovnih ali celo vsebinskih potez. Projekti so glede na gmotne zmožnosti študentov in posledično omejena produkcijska sredstva, kadar le-te nimajo zadovoljivega finačnega zaledja, izvedeni dokaj izvirno in kompleksno, čeprav je mnogokrat opaziti prevlado forme nad vsebino. Ta prevlada pa je, podobno kot pri prodajno usmerjenih delih, tudi na globalnem nivoju v porastu.
Podobno je tudi gospod Essl s svojo korporativno zbirko postavil tovrstne okvirje, saj so bili ustvarjalci pri izbiri medija omejeni na slikarstvo, kiparstvo, fotografijo, video ali pač kombinacijo vsega naštetega. Očitno je fizična otipljivost pri projektih vsaj za zbiralce in preprodajalce izjemno pomembna, posledično pa med mladimi umetniki tokrat nismo našli kakšnih strukturno usmerjenih ali performativnih projektov, ki jih je zaradi težje dokazljive realne vrednosti in problematičnosti prezentacije veliko težje tržiti.
Zmagovalec Velibor Barišič je tako predtavil projekta »PPPBoX Museum« in »Prototrip«. Prvi se predstavlja kot premični muzej uličnih umetnikov, avtorjevih prijateljev in najbolj prepoznavnih slovenskih street artistov, kjer je moč skozi majhno lino na način starodavnih kukal ob pomoči konkavne leče opazovati statične slike v zaprti strukturi škatle, ki močno spominja na belo kocko galerijskega prostora. Poleg tega pa je predstavljen nakupovalni voziček, preurejen v multimedijsko vizualno zvočno inštalacijo, ki poudarja materialno moč potrošništva, na drugi strani pa problematizira relacije in sisteme v sodobni umetnosti.
Druga nagrajenka Ana Sluga se je predstavila z zvočno vizualnim projektom »Trees / Away«, ki je sestavljen iz dveh nasproti si stoječih video sten, nameščenih v črni kubus. Nagrajenka je za oddajo Arterija malce podrobneje spregovorila o samem projektu, podeljevanju nagrade Essl in njenem pogledu na dokaj krizno stanje v domači sodobni vizualni umetnostni sceni. Torej, Ana Sluga.
Intervju: Ana Sluga
Med ostalimi deli so morda izstopali še Luiza Margan s svojimi všečnimi, recimo temu pop artističnimi slikarijami velikih formatov in izjemno bogatega kolorita ter morda najbolj eksponirani udeleženec letošnjega natečaja Mark Požlep, ki je predstavil celostno večmedijsko inštalacijo na temo svojih Superherojev, ki jih je v meseci predstavljal na 5. trienalu U3 v Moderni galeriji. Bolj zaradi dokumentarne kot umetniške vrednosti pa je izstopal skupni projekt Staša Kleindiensta in Sebastjana Lebna, ki sta naivno razkrila teorijo zarote letošnjega trienala U3, iz katerega je bil izločen ali je pač izstopil umetnik Teo Spiller. Njegova plat zgodbe je predstavljena kot nekakšen video intervju, ki problematizira odnos med umetnikom in kuratorjem.
Nagrade letošnjega natečaja za nagrado Essl so bile tako uspešno podeljene in po videnem sodeč tudi dokaj realne, do česar je verjetno pripomogla tudi mednarodna in neobremenjena komisija. Če je bil celoten izbor desetih avtorjev za žirijo razočaranje, potem lahko to apliciramo na stanje duha in pozicije moči v slovenski sodobni umetnosti ter nenazadnje na kakovost ljubljanske likovne akademije, ki je v Slovenji formalno držala roke nad nominiranci. Do naslednje prireditve, ki bo na sporedu čez dve leti, pa z zanimanjem pričakujemo podobne tovrstne sponzorske podvige tudi na domači grudi. Žalostno je namreč, da morajo, kljub poziciji Slovenije med gospodarsko naprednimi državami, domačo kulturo sponzorirati tujci, in to prav tisti, ki naj bi nam jo nekdaj hoteli ukrasti.
V ponedeljek 16. aprila se je v galeriji Škuc odprla druga od treh edicij razstave O nepoznanih delih, kjer je predstavljen vrh ledene gore Hrvaške umetnosti iz konca 70ih in začetka 80ih. Predstavljeni so torej glavni protagonisti konceptualnih in neoavangardnih praks, ki so v takratni Jugoslaviji nemalokrat rotirale ravno okoli Zagreba. Zaznamovalo jih je performativno delovanje Sanje Iveković, Tomislava Gotovca, Grupe šestorice in ostalih umetnikov predstavljenih na tokratni razstavi. Kustosinja razstave Branka Stipančić, ki že več kot trideset let tesno sodeluje z umetniki, je pri pregledovanju starejših del v ateljeju Daliborja Martinisa zaznala, da poleg vseh poznanih, glavnih del teh umetnikov obstaja še mnogo druge in predvsem drugačne produkcije.
Izbor predstavljenih del, izpostavlja problem vpetosti avtorjev, predvsem tistih bolj afirmiranih, v umetniški sistem, ki nemalokrat diktira načine na kakršnega se predstavlja produkcija teh umetnikov. Tak primer je na primer delo Sanje Iveković, ki ji je umetnostni sistem že zelo zgodaj omogočil razstavljanje na uglednih razstaviščih. Velja za zelo odmevno performerko s prodorno družbeno angažiranostjo in za eno izmed začetnic jugoslovanske video umetnosti. Vendar pa so bile na žalost njene ostre feministične ilustracije in fotografski kolaži, ki si jih lahko ogledamo na tokratni razstavi, po krivici skoraj v celoti spregledani.
Ulice Zagreba je v obdobju na prelomu 80ih zaznamovalo živahno performativno dogajanje, ki se je umikalo iz galerijskega prostora. Umetniki in glasbeniki so počasi a vztrajno širili območje javnega govora, ki je bil strogo politično nadzorovan. Umetniki kot so Željko Jerman član Skupine šestih in Sven Stilinović, malo zaradi svoje boemskosti, malo zaradi vključenosti v neposredno živo delovanje, niso čutili nikakršne potrebe po dokumentiranju in ohranjevanju svojih del.
Zaradi kvalitete takratne umetniške produkcije in zaradi velike politične pomenljivosti teh dejanj se je kasneje pojavila potreba po beleženju teh akcij. Za njih so se začele zanimati mnoge pomembne muzejske in galerijske institucije. Vendar so nekatera dela žal izgubljena ali zgolj posredno omenjena v drugih publikacijah. V najboljšem primeru obstajajo kot reprodukcije v knjigah. Razlog za to je lahko tudi njihova fizična neobvladljivost kot na primer Meander Julija Kniferja, ki je bil objavljen v publikaciji Tiessen, Neu-Isenburg leta 1984, original je zamišljen kot tri metre dolg slavospev.
Problem dokumentacije umetnin se pokaže v konceptualni umetnosti predvsem pri krhkosti materialov kot je papir in tudi enkratnosti kot je začasna postavitev ali performans. Najbolj absurden primer tega problema na pričujoči razstavi je nedvomno delo Gorana Terbuljaka, ki ga kakor koli se to smešno sliši, ni videl niti avtor sam. Saj sta ga po jasnih napotkih izvedla Mladen Stilinović in Branka Stipančić. Dokumentiran je bil kot video posnetek, ki pa ga kustosinja Ursula Krinzinger ni nikoli poslala avtorju.
Poleg omenjenih dveh razlogov za ne-razstavljanje določenih del pa so lahko tudi povsem banalna in nepomembna. Mnogo umetnikov enostavno proizvaja takšne količine stvari, da je njihovo beleženje popolnoma neobvladljivo. Njihova predstavitev se zato niti samim umetnikom ne zdi pomembna. Vendar to še nikakor ne pomeni, da niso hkrati enako pomembna kot ostala dela. Goran Terbuljak je takšna dela imenoval 'zaostala'«.
Predstavitev spregledanih del, zato nosi v sebi tudi dobro mero samoironije, ki jo je sposobna priznana kustosinja Branka Stipančić. Sama je nedvomno del umetnostnega sistema in pomembna figura v oblikovanju vloge, ki jo imajo ti umetniki danes. Po eni strani s svojo idejo za razstavo sledi lastni logiki konceptualne umetnosti, katere osnovna rdeča nit je ravno iskanje šumov v komunikaciji, nelogičnih, nerazumljenih nesporazumov. Za boljšo ilustracijo projekta si bomo poslušali intervju s kustosinjo razstave Branko Stipančić. Intervju je bil posnet na dan otvoritve pred galerijo Škuc:
Intervju: Branka Stipančić
Da je kvaliteta del o kateri govori kustosinja neizpodbitna priča na prvem mestu predvsem serija fotografij »Cara Dušana 11 [beri: jedanajst]«, ki jo je leta 1977 posnel Tomisla Gotovac, danes znan kot Antonio Gotovac-Lauer. Gotovac je znan predvsem kot začetnik strukturalnega filma. Njegov tesen odnos do kamere je očiten tudi v omenjeni seriji saj je posneta kakor video, le da se Gotovac zaradi statičnosti fotografskega medija toliko bolj posvečuje posameznim kadrom. Zgodba gre takole. Dež, golo drevo in avto, vhod v stavbo z glavne ulice, stopnišče, hišno dvorišče, nebo, razmajana lesena vrata, ozke lesene stopnice, vhod v stanovanje, hodnik, spalnica, postelja, omara iz postelje in Gotovac kot ptič na omari. Zabavno.
Razstava je bila že predstavljena v galeriji Nova v Zagrebu in bo po zaprtju v galeriji Škuc potovala v galerijo Otok v Dubrovnik. Vse tri galerije so prispevale k izidu preglednega kataloga v hrvaškem in angleškem jeziku. Za slovensko občinstvo je katalogu priložen list s prevodom teksta. Res je, da sta slovenščina in hrvaščina zelo sorodna jezika, vendar mogoče ravno zato prevoda ne gre jemati tako zlahka. To, kar je v hrvaščini siròmašno je v slovenščini vsekakor v tem kontekstu skromno.
Pri delih iz tega obdobja je izredno izpostavljena njihova politična angažiranost. Zaradi časovne razdalje in tektonskih političnih sprememb v zadnjih tridesetih letih je zato pri njih potrebno rekontekstualizirati njihov pomen in implikacije. Pri dveh delih, ki sta bili na novo narejeni za tokratno potujočo razstavo se delo Daliborja Martinisa Umetnik pri delu – Hommage umetnosti se zdi njegova ideja iz leta 1980 naravnost preroška. Njegova ideja za Zagrebški salon takrat ni bila izvedena. Zamišljena je bila kot intervencija v javni prostor, kjer bi umetnik posegel v neonski pano tovarne barv Chromos na kateri delavec riše črto s čopičem. Oglasna površina je tako danes kot takrat simbol potrošniške družbe. Martinis je tako v galeriji Nova kot v Škucu na zunanje okno galerije posnemal to oglasno površino. To dejanje je postavilo umetnika, delavca in oglaševalsko logiko v vzajemno relacijo.
Manj posrečena rekonstrukcija je izdelava panoja s prečrtanim napisom Sutra. Delo si sicer lahko razlagamo tako, da družba nikoli ni pripravljen na korenite spremembe in inovacije. Lahko rečemo, da se ne more ta ironični Sutra nanašati samo na socialistični sistem, ampak na splošno inercijo človeške družbe. Vendar se zdi okvir takega branja mnogo preveč ohlapen in univerzalističen. Razen, če ni umetnik postal moralist namesto politični kritik. Razstavo nepoznanih del slavnih hrvaških konceptualnih umetnikov si lahko ogledate do 13. maja v galeriji Škuc, ali pa odpotujete v začetku poletja v Dubrovnik v galerijo Otok.
Komentarji
komentiraj >>