Nedelja, 13. 5. 2007
tadej
* Že od nekdaj je glasba integralen del v Herzogovih filmih, ki enakovredno s sliko konstituira atmosfero filma, kar je za Herzoga vedno poglavitna okupacija pri ustvarjanju. Njegove stvaritve, kot so »Aguirre - The Wrath of God«
in recimo »Nosferatu«, nikoli ne bi mogle biti to kar so, brez glasbene podlage, kjer so glasbo ustvarjali zdaj že skoraj pozabljeni Popol Vuh. Tudi omenjeni film ni izjema, saj gre za izrazito atmosferičen film, ki bi ga sicer lahko označili za igrani dokumentarec, ki kot tak, brez vrhunske glasbene podlage, nikoli ne bi mogel imeti take vrednosti.
Glasba je nastala julija, leta 2004, v Parizu in je rezultat sodelovanja med nizozemskim skladateljem in čelistom Ernstom Reijsegerjem, Senegalskim solo pevcem Molo Syllem in pet-članskim sardinskim pastirskim zborom. Gre za dokaj nenavadno sodelovanje, ki je lahko nastalo le zaradi dodelane in premišljene vizije režiserja Herzoga, da bi ustvaril še ne videno oz. slišano sintezo zvoka in slike. V filmu so uporabljeni še fragmenti starih posnetkov Handelove opere »Xerxes«, nekaj malega pa je prispeval celo Jim O'rourke.
Ernst Reijseger je nizozemski glasbenik, ki smo ga sicer lahko že slišali s triom Clusone na Drugi Godbi, ki že od sedemdesetih deuje v jazzu, sodobni klasiki in pa improvizirani glasbi. V slednji je še posebej cenjen, saj je skozi leta ustvarjanja njene meje neumorno potiskal še dlje. Njegova najvidnejša sodelovanja vključujejo glasbenike kot so Sean Bergin, Martin van Duynhoven, Derek Bailey, Michael Moore, Alan Purves, and Franky Douglas, Trilok Gurtu, Misha Mengelberg in Han Bennink. Bil je tudi dolgoletni član kolektivov, kakršni so Theo Loevendie Consort, The Guus Janssen Septet, Gerry Hemingway Quintet in pa Amsterdam String Trio, za kar je leta 1985 dobil tudi prestižno nagrado Boy Edgar Prijs. Kasneje, leta 1995, na Nordsea Jazz Festivalu dobi še Bird award. Deluje sicer tudi kot solo čelist in
skladatelj za filme in dokumentarce.
Na prvi pogled je Herzogova izbira glasbenikov in še posebej kombinacija le teh dokaj nenavadna, a ta vtis zbledi ob dejstvu, da je Ernst Reijseger že sodeloval z Sardinskim pastirskim zborom Tenores e Concordu de Orosei v produkciji Stefana F. Winterja, ki prihajao iz mesta Orosei in so unikatni ostanki glasbene tradicije Gregorijanskih zborov, ki so na robu pozabe. Še posebej zanimivi so zato, ker so edinstveno združili bolj zabavno različico te glasbe, ki je bila ponavadi igrana na zabavah in pa bolj poduhovljeno, religiozno različico le te. Ponavadi se podobni sardinski zbori osredotočijo samo na eno izmed teh, kot recimo pevski zbor Tenores Di Bitti, katerega je sicer pred pozabo rešil Peter Gabriel, ko je leta 1996 na svoji založbi »Real World« izdal njihov album in nekako začel hype sardinskih pevskih zborov.
Tudi zadnji glasbenik, Mola Sila, pevec iz Senegala, je že nekajkrat sodeloval z Ernstom v različnih zasedbah, morda je bilo najvidnejše tisto na Moers festivalu pred deset tisoč glavo množico. Mola Sylla prihaja sicer iz Dakarja, vendar od leta 1987 živi na Nizozemski. Njegovo glasbeno ustvarjanje se zadnje čase osredotoča na improvizacijo, drugače deluje kot skladatelj in performer in igra tradicionalne afriške inštrumente kot so m'bira, kongoma, xalam, rad pa tudi izumlja svoje. Z Ernstom je sodeloval v zasedbi System D, kjer se jima je pridružil še prav tako senegalski glasbenik na tolkalih Serigne Gueye, gre pa za izrazito improvizirano glasbo. Druga sodelovanja, ki bi jih bilo treba izpostaviti, so še Xam Xam, kjer gre za sodelovanje med skladateljem Thijs Borstenom in pa nizozemskim gledališčem Theatre Lieve Vrouw. Osnova tega projekta je senegalska poezija Leopolda Sedarja, Molla Sylle in Davida Diopa in je peta v jeziku Wolof, v katerem tudi sicer poje Mola Sylla. Poezija je peta na glasbo skladatelja Thijsa Borstena. Treba je omeniti tudi skupino VeDaKi, kjer gre za glasbo, ki je močno pod vplivom tradicionalne glasbe Senegala, Rusije in Indije.
Ob vsem povedanem nas torej ne preseneča sodelovanje glasbenikov s tako različnimi glasbenimi ozadji, ki so ustvarili glasbo za film Requiem for a Dying Planet, kjer se izrazito melanholične in sakralno zveneče kompozicije čudovito spajajo s posnetki oceana in vesolja in skupaj s sliko ustvarjajo učinek neskončnega in brezčasnega prostora. Tudi na koncertu omenjene godbe, ki bo 28. maja, ob 20.30 v Cankarjevem domu, bo glasba pospremljena z izbranimi fragmenti filma, kar je še en dokaz neločljivosti podobe in zvoka v stvaritvi Herzoga in omenjenih glasbenikov.
pripravil tadej Droljc