Ker besedilo sebi ne priznava prevladujoče linearne taktirke in nastopa kot skorajda poljubna besedna krpanka s pridodanimi, prevedenimi Shakespearjevimi citati, na avtonomnosti pridobivajo preostali gledališki elementi. Pompozna vizualna dramaturgija, ki se nemalokrat ponaša s skrajno domiselnimi in učinkovitimi slikami, pripomore tudi k preskakovanju, včasih že preveč ležerno odvijajočega se, odrskega dogajanja. Če upoštevamo še zvočno okupacijo gledalca in preverjanje, kolikšno jakost trušča še lahko sede prenese, potem so nastavljeni stebri tokratne gledališke komunikacije.
Romeo Castelluci se je imena igre domislil med opazovanjem skupine deklet v njegovem domačem mestu. Naličene, vsaka s svojo prtljago, se medseboj niso ne gledale ne pogovarjale. Lahko bi rekli, da je igra Hej, punca! posvečena obglavljanju običajnih deklet, ki ne premorejo plastificiranega sloja, naličenega balasta in protetičnega vokabularja modnih in družbenih smernic. Dekletom, ki šepetajo v času modnih dodatkov, razvratu ogledalc, ki zrcalijo zahteve proporcionalnega ugajanja trendom množic. Agresivna zahteva po pripadnosti širši množični anonimnosti neusmiljeno tolče po dekliško krhkem in natika peroksidirano, vselej negibno obrazno izraznost - trdo, univerzalno in grozljivo izumetničeno.
Tekom predstave je navedenih vseh 10 imen kraljic, ki so glavo izgubile zahvaljujoč ljudem srednjega veka. Je danes obglavljanje individualno posebnega, brezimno presnemavanje odobravanega, res najbolj aktualen prikaz dekliško nežnega? Mar dekliško res lahko stremi le še k seksapilnemu, naparfumiranemu, izzivalnemu, s šminko podmazanemu?
Romeo Castelucci že nekaj časa pravi, da je osrednji lik sodobnega gledališča – gledalec. V tokratni uprizoritvi ima gledalec res veliko časa. Oder se loteva še kako problematične tematike in to počne vizualno in zvočno pompozno. Solistični lik Silvie Costa je droben, suh, svetlolas in nezaupljiv. Okovi so nataknjeni polnemu, oblinastemu ženskemu telesu Sonie Beltran Napoles, katere polt asociira na poprej vihtečo žalujočo zastavo, ki v dlaneh drobnega telesa z gigantsko plastično glavo kriči, naj se luči vendar že ugasnejo.
Hej, punči zastavlja uganko vojerjem, osrednjim likom družbene realnosti. Uganko želji, fascinaciji in izumetničenosti, ki vse bolj na debelo prekriva sloje dekliško odraščajočega. Postavlja se vprašanje, na koga pokazati s prstom, da ne bi s posnemovalno gesto osrednjih dveh odrskih likov brcnili v temo?
V odišavljeni dvorani opazovala ariana