Zupanova zadnja pesniška zbirka z naslovom Jesensko listje je konec lanskega leta izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura. V njej pesnik nadaljuje in poglablja svojo avtorsko pisavo, v ozadju katere je čutiti izrazito osebno izkušnjo. Za poezijo, ki jo upesnjuje Jesensko listje, bi lahko zapisali, da je na vseh ravneh prežeta z življenjem. Da izpričuje večni krogotok življenja, ki ga nakazuje že naslov pesniške zbirke. Jesenskemu listju je namreč usojeno odpasti zato, da bo lahko zraslo novo listje. Da bo iz minulega vzklilo bodoče.

Če je bil avtor v prejšnjih zbirkah, še posebej v Nafti in Lokomotivah, nostalgičen priklicovalec preteklosti, poezija pa mu je pomenila »lovljenje odteklega časa« in »varno pribežališče«, jo sedaj obudi le še na trenutke, bodisi v pesmih, s katerimi se vrača v Ameriko, bodisi s potopom v otroštvo. Zakaj je torej Ariadnina nit, ki ga je v prejšnjih zbirkah pogosto vodila v preteklost, ostala zavezana v klobčič? Odgovor je preprost: pesnik je postal oče. Zapisovanju preteklosti se je odpovedal zato, da bi lahko beležil sedanjost. Šele zapisana beseda bo namreč preprečila, da bi sedanjost zdrsnila v pozabo, saj je oživljena z vsakim novim branjem in hkrati podvržena spominjanju.

Osrednji del Zupanove pesniške zbirke zavzema, čez več kot dvajset strani razprostirajoča se pesem v prozi Jesensko listje, zgrajena iz dveh delov. Temeljna pesem, v kateri je prepletena vsa Zupanova poezija. V njeno središče je postavljeno pričakovanje otroka, v ozadje »zgodbe« sinovega rojstva pa je Zupan mojstrsko vpel motiv večnega krogotoka življenja. Ko pred nami odstira tančice pričakovanja in končno prihoda malega bitja na svet, lahko v ozadju zaslutimo menjavo letnih časov. Pozno poletje se prevesi v globoko jesen. Postopek, ki bi ga lahko projicirali tudi na celotno pesniško zbirko. Rojstvu sina stojita nasproti smrti pesnikov Milosza in Daneta Zajca. Zimi prihajajoča pomlad. Zakon narave, ki se izkazuje vedno znova.

Uroš Zupan se skozi svojo poezijo še vedno razkriva kot pešec, ki mu počasna hoja omogoča, da opazi še tako drobne odtenke vonjev, barv in glasov. Za razliko od prejšnjih, ta pesniška zbirka prinaša drugačen letni čas, predvsem jesen in zimo. Eksplozijo poletnih barv so nadomestili drugačni barvni odtenki in nenazadnje drugačno besedišče. Pesmi o zimi, obdane s hladnim kovinskim leskom zvenijo izčiščeno, po drugi strani pa so verzi, ki upesnjujejo jesen, izrazito mehkobni, zamolkli in nežni.

Avtorjev iskren in razgaljajoč pesniški jezik se vrača na svoj začetek. Zveni v dveh tonskih lestvicah. Zamolkli in rahločutni molovski in prozaični durovski. V slednji so zapisane humorne pesmi. Vendar so se tudi te spremenile. Pesnikov humor je izgubil ostrino (samo)ironije in celo posmeh je postal prizanesljivejši, kar razkriva tudi pesem Katedra za literarno zgodovino v kateri pesnik zapiše: »Večina dobrih pisateljev je: / ali Judov / ali vsaj / latentnih / homoseksualcev. // Kam spadam, / se stroka še ni dokončno / odločila.«.

In čeprav pričujoča pesniška zbirka ponudi vse od enovrstičnih pesmi, pesmi razdeljenih na kitice, do dolgih pesmi v prozi, se zdi, da se avtor še vedno najbolje počuti v prostranem, valovitem proznem verzu. Ob tem pa se nenehno opozarja: »Spomni se vsega, kar se je nakopičilo v tvojem / telesu, in ne piši hermetične poezije. Ne zavijaj se v simbole. Ne išči zasilnih izhodov, ne osramoti se z begom pred resničnostjo.«

Pesniška zbirka Jesensko listje ne razočara. Gre za zrelo pesniško delo, ki v svoji temeljni poetiki nadaljuje in poglablja pesnikovo že zdavnaj začrtano pot. Čar Zupanove poezije, ki se skriva v nenehnem »mojstrenju« pesniškega izraza, se bralcu odstira postopoma in dokončno razkrije šele ob večkratnem prebiranju, hkrati pa dokazuje, da njegova poezija še vedno »plava nadstropja nad življenjem.«

V Jesensko listje se je potapljala Kristina S.