Spomnimo, da smo pred približno enim mesecem delali Zeitgeist na temo nepriznanih manjšin v Sloveniji, ko smo se v sklopu te oddaje pogovarjali s strokovnjakinjo na tem področju, doktorico Vero Križišnik-Bukić, višjo znanstveno svetnico na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Raziskava o statusu pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki sedaj prebivajo v Sloveniji – vodila jo je prav Križišnikova - je dvignila veliko prahu. Čeprav je bila raziskava naročena s strani Urada za narodnosti, se je vlada izogibala njene objave pa tudi uresničevanja njenih predlogov. Seveda, zaradi neprijetnih dejstev, ki jih je raziskava odkrila, in pa zaradi za konzervativce nesprejemljivih predlogov potrebnih sprememb. Takšen odnos Janševe vladne politike ni ustavil strokovnjakov, ki še vedno insistirajo pri odpiranju javne debate na temo nepriznanih manjšin v Sloveniji.
V pogovoru nam je doktorica Vera Križišnik-Bukić potožila, da Sobotna priloga Dela, za katero občasno piše, ni želela objaviti njenega prispevka na omenjeno tematiko. Zdi se, da ne zaradi morebitnih profesionalnih slabosti, ampak zaradi ˝problematičnosti˝ same vsebine.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Vprašali smo jo, kaj potemtakem načrtuje s svojim člankom.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Skupaj smo čakali, če bo Delo vendarle objavilo njen tekst, a niso zadovoljili niti naših najmanjših pričakovanj. Primer te očitne cenzure s strani tega osrednjega provladnega časnika nas je dokončno tako navdahnil, da naredimo oddajo, ki se bo ukvarjala z rednim razsvetljevanjem medijskega mraka. Primerov cenzure in upadanja medijske svobode se je nabralo že toliko, da se resnično ne izplača o njih poročati le takrat, ko Slovenijo okrca kakšna mednarodna ustanova, kot je denimo Freedom House. Pričujočo oddajo 'Sabotaža cenzure' boste lahko poslušali vsak torek po Off programu.
Zdaj pa prisluhnimo delu cenzuriranega teksta, medtem ko lahko celotnega preberete na spletni strani Radia Študent.
Narodnostne skupnosti in dostojanstvo
Podcenjeni, zapostavljeni, nepriznani
Pojem dostojanstva spada teoretično med univerzalne družbene vrednote. V besedilu je v ospredju pojem dostojanstva kot kolektivne družbene razsežnosti, in sicer v navezavi z narodno-manjšinskim položajem kot takim in še dodatno v Republiki Sloveniji na začetku 21. stoletja. Na območju današnje Slovenije živijo tri manjšinske narodnostne skupnosti, Italijani, Madžari in Romi (Romi/Sinti), ki spadajo v dominantne narodnostne skupnosti, in vse druge narodnostne skupnosti, med katerimi jih je več znatno številčnejših, kot so omenjene. Te druge so nedominantne, družbeno odrinjene, podcenjene, marginalizirane, zapostavljene, zamolčane, javno oz. uradno nepriznane,
drugo- oziroma tretjerazredne.
Dve med njimi sta res izrazito maloštevilčni; to sta zgodovinsko tradicionalni t. i. nemško govoreča skupnost in skupnost Judov. Preostalih šest, ki jih zgodovinsko značilno in vsaj delno tudi pravno ter še posebej moralno zavezujoče, med seboj enači pripadnost t. i. konstitutivnim narodom in narodnosti (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi, navedeni po abecednem redu) donedavne skupne jugoslovanske države (ki so jo v 20. stoletju soustanavljali in v njej po lastni odločitvi dolga desetletja živeli
tudi Slovenci), so pravzaprav že tudi tradicionalne in razmeroma znatno številčne narodnostne skupnosti.
Pripadniki vseh drugih narodnostnih entitet, ki živijo v Sloveniji, so namreč izrazito novodobna in razmeroma maloštevilčna populacija, ob še drugih prevladujočih migrantskih obeležjih, med katere sodi kot nedvomno najvažnejša tudi njihova v glavnem (še) neozaveščena subjektivna narodnostnoskupnostna pozicija. Sociološko gledano gre v njihovem primeru za pretežno (še) amorfne etnične skupine, katerih pripadniki bodisi ne artikulirajo lastnih narodnostnoskupnostnih preferenc (dovolj) javno opazno, če sploh, bodisi tega v morebitni zavestni težnji po asimilaciji v družbeno okolje niti ne želijo; te skupine tu niso predmet nadaljnje pozornosti. V kontekstu diskurza je najbrž treba omeniti še »narodnostno neopredeljene« prebivalce Republike Slovenije ter trend njihovega številčnega naraščanja. Poleg objektivnega dejstva večetničnostne opredelitve večinskega prebivalstva – ves čas po drugi svetovni vojni in v doslej kratkem obdobju tudi po državni osamosvojitvi – v Sloveniji raste delež prebivalstva, ki se subjektivno etnično sploh (več) ne opredeljuje. Toda tudi narodnostno neopredeljeni, ki so v družbenem okolju sicer izrazito zanimiva analitska kategorija, niso predmet tukajšnjega
zanimanja.
Vse omenjene segmente prebivalstva, ne glede na takšno ali drugačno etnično zavezanost oz. splošno etnično (javno) neopredeljevanje njihovih pripadnikov, seveda sestavljajo konkretni ljudje. In ti ljudje, ki so kot posamezniki prek inštituta državljanstva v veliki večini pripadniki slovenske nacije – kakor koncept slovenske nacije vsaj sama že leta pojmujem in javno zagovarjam – na individualni ravni uživajo normativno enakopraven družbeni položaj in so ne glede na kakršno koli lastno etnično (ne)pripadanje na formalni družbeni ravni enako spoštovani v svojem človeškem dostojanstvu. A tu nas zanimajo skupnosti, ne posamezniki.
Neenakost v spoštovanju narodnostnih manjšin.
Kako z indikatorjem dominantnosti potrditi tezo o formalni in posledično seveda dejanski neenakosti narodno-manjšinskega dostojanstva med narodnimi skupinami, ki izpolnjujejo socialne kriterije narodnostnih skupnosti? Naloga je dokaj preprosta. Vse te skupnosti miselno zberemo, analiziramo njihove bistvene karakteristike in njihov položaj v širšem družbenem kontekstu in kaj hitro se oblikujeta dva njihova različna sklopa. V enem pristanejo dominantne, v drugem zapostavljene narodnostne skupnosti. Poseben, prednostni položaj v družbenem okolju Republike Slovenije je izrecno politično-pravno
zagotovljen Italijanom in Madžarom, in to tako, da jim je pravno-formalno dodeljen narodnostnoskupnostni status. Zaradi specifičnega družbenega položaja drugačen, a dejansko soroden status, tj. praktično tudi narodno-manjšinski, je dodeljen še Romom. Druge zgoraj poimensko navedene narodnostne skupnosti v Republiki Sloveniji se po položaju in statusu razlikujejo od omenjenih treh in praktično oblikujejo drugi navedeni sklop t. i. nedominantnih, primerljivo zapostavljenih narodnostnih entitet. Kljub subjektivnim težnjam po samoohranitvi, enako značilnim prav za vsako oziroma katero koli in prav za vse narodnostne skupnosti, zlahka ugotovimo, da imajo nekatere narodnostne skupnosti tak položaj v družbenem okolju, da jih to vrednoti kot primerljivo zapostavljene. Vsaj retorično se vprašajmo, ali je to upravičeno, modro, družbeno konstruktivno in produktivno.
Vloga države
Zakaj država določene narodnostne skupnosti kot take dosledno ignorira, zakaj ne pristopa k urejanju družbenega položaja dejanskih narodnostnih skupnosti v Sloveniji na njim statusno primeren način in zakaj že leta vztrajno zavrača sprejemanje strateške, celovite politike na področju narodnostnomanjšinske stvarnosti v Sloveniji? Ob predhodni predpostavki, da gre pri celi zadevi za skupnosti pripadnikov narodov in (ene) narodnosti nekdanje Jugoslavije, to je za populacijo, ki je številčno znatna, dejansko obsega vsaj 10, morda celo do 20 odstotkov vsega prebivalstva, vidi Republika Slovenija – poleg nekaterih vzdrževanih stvarnih ali namišljenih slabih reminiscenc nanje iz obdobja skupne, jugoslovanske države – v tej populaciji dvojno nevarnost. Najprej gre
za strah, da lahko z morebitno potencialno lastno vitalnostjo ogrozijo slovensko narodnostno substanco, takoj zatem pa za bojazen, da bi bilo upoštevanje teh narodnostnih skupnosti – seveda na način, ki ga iz primerov madžarskega in italijanskega narodnomanjšinskega položaja edino pozna – za Slovenijo prevelik finančni izdatek. Navedena sklopa razlogov predstavljata, zdi se, temeljno podlago za uradna stališča Republike Slovenije, ki se ne menjajo, ne dograjujejo že celotno 15-letno obdobje.
Predpostavljena bojazen države na začetku 21. stoletja ni realna. Slovenski narod je trdna družbena danost, opremljena z vsemi varovalkami, ki jih premorejo sodobni narodi. Tudi sklop razlogov finančne narave ne vzdrži, ker se potencialni finančni izdatki za te skupnosti avtomatično in zato zmotno enačijo s profilom izdatkov, ki jih država namenja t. i. ustavno priznanim narodnostnim manjšinam; šlo bi seveda za nesorazmerno manjša sredstva. Vendar se še naprej v celoti predstavlja problematiko kot nekako nerešljivo. Država se še nikakor ne zmore dokopati do nekega povsem drugačnega temeljnega
izhodišča, takega, ki bi lahko odstrlo primerjalni preferenčni pogled na to področje družbenih odnosov, takega, ki bi lahko in tudi pričakovano sprožilo močan moralni zagon za moderni razvoj slovenske nacije.
Ne glede na barvo politične opcije, ki ji vlada v nekem trenutku, tudi v skladu z znanimi demografskimi trendi na Slovenskem, država pravzaprav ves čas poskuša na to področje družbenih odnosov vplivati z uvajanjem koncepta navidezno konstruktivne socialne integracije, ki se dejansko spreobrača v strategijo mehke etnične asimilacije. Paralelno in bolj ali manj odkrito prek niza različnih mehanizmov prispeva k širjenju ali vzpodbujanju vsiljenih manjvrednostnih predsodkov zlasti mlajšim generacijam obravnavanih skupnosti, izvaja politiko postopnega, kolikor se da naglega aktivnega dejanskega vsrkavanja in hkrati utapljanja čim večjega deleža te populacije v družbeno večinsko entiteto slovenskega naroda. Toda etnična asimilacija je v filozofsko-vrednostnem smislu dopusten družbeni proces le, če gre za njegov načeloma vsestranski naravni tok zgodovinsko nedoločljivo dolgega trajanja, pri čemer z naravnim tokom pojmujem hkratne enakopravne pogoje obstoja in delovanja vseh narodnostnih skupnosti znotraj nacije.
Pravica do priznanja narodnostno-manjšinskega imena
V pogajanjih o t. i. posebnih pravicah vseh tistih narodnostnih skupnosti, ki so narodne manjšine, naj v eni točki ne bi bilo odstopanja. Ta točka je lastno narodnostno ime teh manjšinskih skupnosti, ki je središčna, najpomembnejša simbolna razsežnost kolektivnega dostojanstva nasploh in tudi vsake narodnostne skupnosti. Imenskega javnega zaznamovanja so potrebne in so do njega upravičene, še posebej v epohi nezadržnega trenda vsestranskega procesa izenačujoče globalizacije, vse raznolike, tako individualne kot kolektivne entitete človeštva. In med slednjimi so gotovo v ospredju edinstvene zgodovinske kulturne danosti – narodi. Analogno narodom so do uradnega priznanja dostojanstva lastnega kolektivnega imena v državi svoje prisotnosti upravičene narodne skupnosti, ki so se zaradi določenega objektivnega zgodovinskega razvoja znašle v položaju dejanskih narodnih manjšin. Tako so manjšine nastajale v Evropi že stoletja, tak je bil tudi nastanek slovenskih narodnih manjšin in neslovenskih v Sloveniji.
Razširjeni pomisleki, ali bi Slovenija kaj takega politično sploh zmogla, češ saj v Sloveniji za tako spremembo ni potrebne politične volje, se na tej točki navadno udobno končajo. V takih okoliščinah velja zaslombo poiskati v sodobnih stališčih t. i. mednarodne skupnosti, npr. nedavno objavljenega tretjega poročila o Sloveniji Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti, in v mednarodnopravnih dokumentih. Slednji, zlasti tisti Organizacije združenih narodov, Evropske unije in Sveta Evrope, ki jih je tako rekoč skoraj vse po vrsti že sprejela in ratificirala Republika Slovenija – pomembna negativna izjema je kljub drugačnim domačim in tujim priporočilom še nesprejetje za tukajšnjo tematiko važnega Protokola št. 12 h Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah Sveta Evrope –, so v glavnem že dlje časa del notranje pravne ureditve slovenske države. Kar zadeva našo, tu izbrano posebno tematiko, naj izrazim vero, da nepriznavanje enakosti narodnostnega dostojanstva vsem dejanskim narodnostnim skupnostim v Republiki Sloveniji ne more ostati politična in pravna konstanta. Naj to podkrepim z odlomkom iz Unescove Deklaracije o rasi in rasnih predsodkih, ki se v 6. členu glasi: »Država je prvenstveno odgovorna za zagotovitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na popolnoma enakopravni osnovi, tako glede dostojanstva kot glede pravic za vse posameznike in vse skupine.« Leta 2008 bo od sprejetja tega dokumenta minilo 30 let. Obletnica se bo ujemala z letom, ko bo Republika Slovenija predsedovala Evropski uniji. Že letos pa smo kot država vstopili v »Evropsko leto enakih možnosti za vse«. Smo kot država to storili samo formalno ali smo mislili zares?
Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica,
zgodovinarka in politologinja
Pogovor z doktorico Kržišnik-Bukić je opravil Sekumady Conde, koncept nove oddaje pa je naredila Jovana Mihajlović Trbovc.
Komentarji
komentiraj >>