Po vzoru vodje galerije Tadeja Pogačarja, enega najvidnejših domačih umetnikov z nespornim renomejem na mednarodnem nivoju, se tudi tokratna predstavitev 26-ih avtorjev ukvarja s prikazom, raziskavo in poudarjanjem pomena t.i. neformalnih ekonomij, ki s pridom izkoriščajo najrazličnejše tržne modele za svoje delovanje. Z drugimi besedami, gre za golo preživetje protagonistov, ki se poslužujejo takšnih oblik poslovanja. Razstava je bila zasnovana iz strani italijanske kuratorske naveze Katja Anguelova ter Alessandra Poggianti, ki sta projekt s tem nazivom zasnovali že petič po vrsti. Mladi kustosinji tako vselej izbereta drugačno tematiko, na katero navezujeta večje število ponavadi video del.

Tokrat je zgolj za tri dni v Ljubljano prispela izbrana množica v video mediju izvedenih projektov z jasno rdečo nitjo sive ekonomije, ki poleg prezentiranja tovrstnih oblik preživetja postavlja tudi mnoga vprašanja. Socialno angažirana umetnost, ki se na takšen ali drugačen način želi infiltrirati v strukture ponavadi nižjih, obrobnih slojev prebivalstva, je lahko dojeta na več nivojih. Na eni strani se oprijema argumenta osveščanja ljudstva o socialnih nepravdah, na drugi strani pa jo lahko povzamemo kot dokaj brutalen izkoristek uspešnih umetnikov za vsebinsko podlago svojega državno subvencioniranega ali pač prodajno uspešnega dela.

V okvirih Evropske unije, kjer je siva ekonomija na listi za odstrel z namenom vpeljevanja idealno pravičnega družbenega sistema, temelječega na visokih državnih dajatvah, tovrstna prezentacija težko doprinese k večjemu razumevanju delovanja revežev iz obrobja, ki na dninarski bazi služijo za najnujnejše življenjske potrebe. Med ta opravila se uvrščajo dejavnosti kot so ulična prodaja poceni artiklov, prostitucija, pa blago izkoriščanje trenutnih lukenj v zakonu ter vse do tatvin in ropov predstavnikov bogatejšega sloja.

Na to vižo igra tudi velika večina mednarodne zasedbe zbranih video umetnikov, ki so galerijo na Prušnikovi ulici spremenili v pravcato TV predvajalnico. Prostori so bili namreč napolnjeni z množico monitorjev, ki dajejo obliko dokaj togi postavitvi, spominjajoči na uradniške pisarne ali vrste šolskih klopi, vendar je bila takšna rešitev v dani prostorski situaciji galerije nedvomno optimalna rešitev.

Turški umetnik Gulsun Karamustafa je tako zasluženo v celoti zasedel ovalni osrednji prostor galerijskega labirinta z izjemno predstavitvijo ekonomike romskih otrok – uličnih muzikantov, ki veselo prepevajo srce parajoče napeve v historičnem središču Istanbula ter tako nakažejo, da lahko v svojem delu tudi nadvse uživajo. Video delo v črno beli tehniki se sprva poslužuje izjemne fotografske estetike v smislu komponiranja podobe in kadriranja protagonistov, kasneje pa želi s hitrim približevanjem ujeti psihološko karakterizacijo pojočih otrok, čeprav med njimi ni pravih razlik. V danem trenutku vsi izgledajo veseli in brezskrbni.

Za razliko od namensko poudarjenega avtorja se ostali izbranci predstavljajo z gibljivimi slikami, ki bi jih po tehničnih in formalnih merilih težje uvrstili v kontekst video umetnosti. Večinoma gre za vsebinsko pomenljive, vendar vizualno šibko ustvarjene izdelke z veliko dokumentarno vrednostjo. Video dela ostajajo brez vsakršne postprodukcijske obdelave v povsem surovi obliki, za nameček pa se mnogi umetniki izkazujejo s povsem neveščo snemalsko roko in izjemno slabo kakovostjo posnetkov.

Med avtorji velja poudariti predvsem zabavno in v lokalnem kontekstu humorno, a povsem realno osebno izpoved Polonce Lovšin, ki se tudi na vizualno atraktiven in učinkovit način poigrava s slovensko preteklo in sodobno družbeno situacijo, katere del je tudi sama. Valio Tchenkov poskuša gledalca s posnetki preprosto zabeležene dnevniške dokumentacije prepričati v boemsko in subverzivno naravo samega sebe ter z veliko natančnostjo pripoveduje zgodbo o svoji prvi ulični tatvini.

Z nezavedno kolonialno vzvišenostjo se danska skupina Superflex, sicer neizmerno uspešna v globalnem umetnostnem svetu, ukvarja s poljedelci brazilskega deževnega pragozda. Jim skoraj aktivistično pomaga v njihovi samoorganiziranosti in pravičnem boju proti krutemu poslovanju multinacionalk, ki jih, če karikiramo, vodijo njihovi očetje in jim tako omogočajo popotovanja po eksotičnih deželah. Prav tako se s korporativnim izkoriščanjem in ponujeno venezuelsko rešitvijo na državnem nivoju, ki je v letih vse bolj razširjene grobe privatizacije ponovno uvedla pojem nacionalizacije določenega premoženja in naravnih virov, ukvarja tandem Oliver Ressler in Dario Azzelin s svojim skoraj celovečernim dokumentarcem.

Razstava Razsvetljeni kovček # 5 s socialnim čutom obdarjenega obiskovalca nikakor ne more in ne sme pustiti ravnodušnega, saj je vsebina kljub nenavadno borni vizualni izvedbi iz strani samih avtorjev večinoma zelo kruta in zelo resnična. Socialno angažirani avtorji se v tem kontekstu sicer držijo pravila preprostosti in poceni izvedbe, ki pa mnogokrat ne daje ustreznih rezultatov. Vizualna umetnost namreč mnogokrat potrebuje tudi dobro prezentacijo za dosego svojega namena. Ta manjko so organizatorji pokrili s poudarjanjem boljših momentov razstave na vidnejših mestih z večjimi projekcijami. Na žalost je bila ljubljanska predstavitev video del v skrajno široki mednarodni zasedbi vse prehitro končana, potencialni obiskovalci pa smo imeli zgolj tri dni časa za kozumiranje množice del. Kar je za postavitev, ki za ogled celote vzame skoraj polovico dnevnega delovnega časa galerije P74, vsekakor premalo.

V globine Razsvetljenega kovčka je pogledal Miha Colner.