Petek, 18. 5. 2007
jizah
Ko govorimo o angažiranih, aktivistističnih, družbeno kritičnih in razgledanih raperskih glavah, nam v poslednjih letih v misli avtomatsko vsidra ime Sage Francis. Raper, ki je pred leti svoje znanje dokazal tudi na ljubljanskem koncertu, je zelo netipičen predstavnik raperskega sveta, saj poleg rapanja in pisanja besedil, piše tudi poezijo, kar je sicer zelo razvidno pri njegovih besedilih, ukvarja pa se tudi z miselnostjo političnih angažirancev, ki v zadnjih letih hočeš-nočeš veliko govorijo o ameriškem grmičkastem in vse bolj nepriljubljenem predsedniku.
Saga je hiphop svet spoznal na poti značilni za preboj belih, hitro mislečih raperjev, ko je svoje vrline prikazoval na najrazličnejših poetskih in freestylerskih tekmovanjih, na katerih je nemalokrat tudi zmagoval, med drugim je uspel v t.i. freestylih premagati tudi Eminema, v globalnem hiphop vsekakor veliko bolj znanega kolega. Svojo pot z začetka kariere je ta slamerski poeti z Rhone Islanda po nekaj doma napečenih in izdanih cd-jih, sprva nadaljeval pri prijateljski založbi Anticon, nato pa je po izdaji svojega izvrstnega prvenca »Personal Journals« ter po izdaji »Hope«, ki jo je na svet spravil skupaj s producentom Joey Beatsom pod skupnim imenom Non Prophets, presedlal na nekdaj eno najvidnejših punkerskih založb – Epitaph. Tam je Sage Francis ostal tudi po izdaji albuma »A Healty Distrust« pred dvema letoma in na isti založbi je poba izdal tudi svoj, pred dobrim tednom izdani album »Human the Death Dance«.
Tokrat gre za njegov prvi ne zelo v koncept zaprti projekt, saj so tematike precej različne narave, česar pri njegovih solo projektih do sedaj nismo bili vajeni. Sage je združil vse tematike s katerimi se je sicer precej prvoosebno in priznavajoče ukvarjal tudi na dosedanjih albumih - torej politiko, osebne frustracije, nesrečne ljubezni, opozarjanje na splošne človekove napake in podobno, v en sam album, vse skupaj pa je zapakiral še na bolj oseben način. Ravno ta njegova odprtost, prvoosebnost je tisto, kar pritegne poslušalčevo pozornost, saj v svojih poetičnih, depresivnih, včasih celo pretirano emocionalnih izbruhih zveni kot v transu, kot da vse to dejansko doživlja pred mikrofonom, kot da se za poslušalca popolnoma izpove in izprazni. Njegov mračni, črni humor in na splošno zelo negativno gledanje v prihodnost ter temačni pristop, pa poslušalca odpeljejo v fazo v kateri mu popolnoma sledi in se poskuša strinjati ali ne strinjati z njim. Precej inventiven album, poln zanimivih punchlinov, dobrih besednih zvez in vsebin ter dodelane enovrstičnice pa so bistvene pri ustvarjanju Saga Francisa, saj z njimi pridobiva med svoje fene tudi nerepersko publiko, ki se z njim ponavadi poistoveti zaradi tematike besedil in aktivistične drže.
Posebno poglavje si vsekakor zaslužijo tudi podlage. Sage je do sedaj sodeloval z zelo malo producenti, tokrat pa jih je na plošči cel kup, pri vseh pa se zdi, kot da so se za beat ali dva, ki so jih prispevali na ploščo, še posebno potrudili in se zlepili z zgodbami komadov. Poleg eksperimentalnih, atmosfersko dodelanih abstraktnežev, kot so recimo Sixtoo, Odd Nosdam ter deloma tudi Alias in Reanimator, na plošči svoje beate pustijo še drugi izjemno vidni, a ne povsem tipični raperski producenti kot so Mark Isham, Buck 65 in deloma tudi Ant. Ta nabor je posegel v raznoliko paleto inštrumentov, ki sega od netipičnih raperskih inštrumentov kot so harfa, mandolina in orglice, do malce rockerskih kitar, ostalih akustičnih in godalnih vložkov ter zelo različno postavljenih bobnov. Občasni lo-fi zvoki, zanimiva orkestracija in pridih eksperimentalnosti se dostikrat nekako izgubijo v celotni zvočni sliki, saj so vse skladbe zelo strukturirane in ritmično postavljene. Med njimi pa je vendarle potrebno izločiti obe skladbi, ki sta delo avtorja filmske glasbe, Marka Ishama, ki se je hiphopa lotil precej drugače, sploh pri bobnarski postavitvi in se je s Sagom zelo dobro ujel, saj mu močno orkestrirane, otožne in cinematične podlage očitno izjemno ustrezajo. Kreativno izdelane podlage so vsekakor tiste, ki so pri Sagu naredile največji kvalitativni preskok glede na njegovo dosedanje delo.
Sage Francis je tokrat zajadral po področju, ki sega od tipičnih rapersko egotriperskih do sicer ne več tako zelo političnih tematik, osebne izpovednosti in socialno-družbene kritičnosti, na precej artikuliran način in s tem zajel oba skrajna roba svojega ustvarjanja - tako tistega hvalisavega, kjer vsak raper govori kako je on najodličnejši, najbolj svež, najbolj idejen in podobno, kot nasprotnega, ki ga označuje popolno introspektivna jeze in žalost. Sage ne napreduje ravno blazno, morda ni več tako koherenten, je pa vsak komad zase dovolj koheziven in dovolj dobro strukturiran in jasen, da vemo kaj hoče povedati, glavna razlika pa je tokrat v tem, da album ni predolg, je bolj raznolik in ima predvsem zelo dobre in različno zgrajene podlage.
Komentarji
komentiraj >>