Koryu Nishikawa, ki neumorno po svetu gostuje že 15 let, se je te dni ustavil tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana in s predstavo Japonske lutke slovenskemu občinstvu na zelo priljuden način približal tradicionalno japonsko lutkovno kulturo. Nishikawa je razvil vrsto gledališča, imenovano kuruma ningyo, ki izvira iz starodavne tehnike bunraku. Njegovo precizno, notranje mirno, malodane kontemplativno animatorstvo vzbuja nenavadno začudenje nam nepoznanega lutkovnega pristopa, res dosledno sledenje dogajanja pa zahteva z močno koncentracijo podkovanega gledalca.

Bunraku je vrsta lutkovnega gledališča, iz katere izhaja Nishikawova tehnika vodenja lutk - kuruma ningyo, ki se je razvila pred stopetdesetimi leti. Njuna bistvena razlika se nahaja predvsem v številu nastopajočih, ki vodijo lutko. Medtem ko pradavni bunraku za realizacijo potrebuje tri animatorje, pri kurumi ningyo lutko obvladuje in z njo manipulira le en. Prav to »enakovredno« razmerje med človekom in lutko posledično ustvari občutek, da se lutka po odru premika neodvisno in svobodno. K temu pa poleg njunega usklajenega gibanja seveda pripomorejo tudi neopazni črni kostumi animatorjev.

Koryu Nishikawa, ki ohranja in posodablja umetnost svojih prednikov, v svojih predstavah oživlja približno meter visoke lutke, ki so prepoznavne po dovršeni japonski estetiki. Oblikovane so iz raz-ličnih barv, so čistih oblik, predvsem pa so izpostavljeni tudi njihovi obrazi, ki so izredno natančno izrezljani. Še posebej so poudarjene oči, obrvi in usta, ki z dodatnim premikanjem jasno sporočajo razpoloženje lika.

Ime kuruma ningyo v sebi nosi samo srž uprizarjanja lutkovne tehnike. Pomeni namreč »lutka na kolescih«. Animator Nishikawa svoje veščine izvaja na premikajočem stolčku, ki ima pod seboj skrite koleščke. Njegov položaj je torej sedeč, kar se idealno sovpada z višino lutke, ki jo animira. S tem se še bolj poosebi z likom; je pa res, da položaj zahteva obilico spretnosti in fizične pripravljenosti.

Tokratno predstavo so sestavljale tri samostojne zgodbe, ki so v vsakem delu postavljale v središče eno samo lutko. Te so skozi gib prekodirale posneto pripovedovanje in glasbo. Prvo zgodbo, svojevrstno zahvalo in molitev bogovom Praznični ples sanbaso je interpretirala, v razmerju do ostalih dveh, najbolj enostavno strukturirana lutka. Uvodna tematika je bila v znamenju religiozne konotacije, saj je lutka s svojim topotanjem želela odgnati zle duhove in priklicati bogove, s katerimi je kasneje odplesala »praznični ples«.

Druga zgodba Tokaidochu Hizakurige in njena interpretacija sta nosili že bolj konkretno in tuzemeljsko vsebino, ki je govorila o tragični usodi fantka, ki je bil zmotno prepoznan kot zlobni duh. Nova lutka je pridobila na svoji funkcionalnosti in si privoščila že nekaj več človeških atributov, ponekod tudi lucidne hudomušnosti. Zadnji sklop Yuki (Sneg) je pripovedoval o nesrečno zaljubljeni ženski, ki zaradi žalosti ne more zaspati. Ta lutka je tehnično nadgradila obe predhodni. Posnemala je že skorajda celotno animatorjevo telo, saj je bila nanj z vrvico priklenjena tudi na glavo in je tako izvajala popolnoma identične premike kot njen voditelj.

Japonske lutke sicer niso dosledno peljale kontinuitete iluzije, saj je Nishikawa po vsaki zgodbi nazorno predstavil strukturo in delovanje posamezne lutke ter omenil njene ključne značilnosti. Kar pa je, roko na srce, najbrž marsikomu prav ugajalo. Vse tri epizode so bile namreč za evropskega gledalca relativno naporne v svoji »poglobljeni monotonosti«, pa tudi zvočniki so bili naravnani v japonsko naracijo. A tudi to se je dalo izkoristiti kot eno od metod, ki raz-buri domišljijo in še toliko bolj osebno vpelje gledalca v spoznavanje ne(po)znanega.

Kako se japonske lutke počutijo v Sloveniji, je šla preverit Zala Dobovšek.