Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Vladimir Sorokin: Led; sreda, 23. 5. 2007 ob 16.00 (3507 bralcev)
Sreda, 23. 5. 2007
kristinas



S trilogijo treh romanov se Sorokin odmika od svoje, na začetku pisateljske kariere zastavljene poti, ko je pripadal krogu predstavnikov soc-arta, ki so v središče svojih del postavljali formo. Oziroma natančneje rečeno, formo, katere glavni namen je bil, čimbolj vestno poustvariti klišeje socrealističnega jezika in ideologije sovjetskega sistema. Vse to z namenom, da bi jih lahko v istem trenutku demistificirali in s tem porušili bralčev horizont pričakovanja. V Sorokinovih romanih je proces degradacije sovjetskih mitov najpogosteje potekal s prizori seksualnih patologij in zelo nazornih opisov nasilja, zaradi česar so avtorju pogosto prilepili nalepko zgolj pornografskega pisatelja. Zanimivo je, da avtorjeva dela, navkljub priznanjem, ki jih je bil deležen v tujini, kjer ga ponekod že prištevajo med klasike 20. stoletja, v Rusiji še vedno niso deležna strokovnih kritiških obravnav. Ravno nasprotno, avtorja so v preteklosti pogosto sodno preganjali in skušali prepovedati objavo njegovih del.

V nasprotju s preteklimi avtorjevimi deli roman Led namesto forme v ospredje postavlja vsebino. Romaneskno dogajanje, ki je razdeljeno na štiri poglavja, poteka izrazito linearno. Avtor nas že na samem začetku postavi v središče dogajanja, v katerem smo priča izbrancem, ki z dobro namerjenimi udarci ledenega kladiva, udarjajo po prsih novih žrtev in pri tem z vso vnemo izrekajo ritualne besede: »Govori s srcem, govori s srcem!«. Prvo poglavje s svojo dialoškostjo in didaskaličnim opisom oseb v veliki meri spominja na filmski scenarij. Sorokin pa z ravno pravšnjim nizanjem dogodkov bralca vseskozi drži v napetosti.

Početje modrookih in svetlolasih izbrancev natančneje pojasni drugo poglavje. V njem izvemo, da gre za pripadnike sekte, ki bi radi ponovno vzpostavili prvobitni jezik srca, ki je hkrati jezik resnice in harmonije, in s katerim bi se ponovno približali Prvobitni svetlobi in se vrnili v območje Večnosti. To pa jim bo uspelo šele tedaj, ko bodo našli 23.000 izbrancev, ki bodo združeni v krogu hkrati izrekli 23 besed nekakšne abecede srca. Razbijanje z ledenim kladivom po prsih je torej način, kako najti novega pripadnika sekte. Če bo srce izreklo prvinski glas, potem je bilo iskanje izbrancev uspešno, v nasprotnem primeru pa so izbranci ponovno naleteli na človeka – klopotca.

Tema romana – iskanje resnice in harmonije ter želja po prerojenju - na prvi pogled delujejo izrazito new-agersko. Vendar zgolj na prvi pogled. Romaneskna zgodba namreč skozi lik ene najpomembnejših predstavnic sekte starke Hram razkrije njihovo zgodovino. Izkaže se, da je sekta v času II. svetovne vojne vseskozi sodelovala z nacionalsocialisti in kasneje z vsemi totalitarističnimi oblastniki, ki so se menjavali na čelu Sovjetske zveze. Čeprav ovita v izrazito miroljubno in harmonično embalažo, če seveda odmislimo razbijanje s kladivom, sekta ni nič drugega kot še en poskus vzpostavitve totalitarističnega sistema, ki bi prevzel oblast nad svetom.

Sorokin preko opisa na prvi pogled nedolžnega gibanja vseskozi prikrito izreka kritiko vseh totalitarističnih sistemov. Pri tem pa ne pozabi na današnji čas, kar se izkaže v tretjem poglavju. V njem se namreč izvrši prehod od avtobiografskega podajanja starkine zgodbe k instantnemu potrošništvu oziroma Top-shop reklamiranju. Nenadoma smo namreč postavljeni pred Navodila za uporabo wellnes kompleta led in odzive zadovoljnih uporabnikov tega kompleta. Poglavje, ki nazorno razkriva, da je sodobna potrošniška družba uspešno vkomponirala nekatere prvine preteklih sistemov, ki pa jih ne uvaja s silo, ampak preko bolj ali manj učinkovitega trženja izdelkov.

Navkljub črnogledemu stanju pa se vse le ne zdi izgubljeno. Zadnje, nekaj strani dolgo poglavje, nam preko lika otroka, ki košček ledu razume kot igračo, ki se mu v roki stopi, razkriva Sorokinovo željo, da bi ljudje končno znali zaživeti brez vrhovne oblasti, pa naj bo ta karkršnakoli. Želja, ki jo je avtor izrazil tudi v nekem intervjuju, ko je dejal, da upa, da bo rusko ljudstvo čez 50 let končno znalo zaživeti svobodno in s pravo mero kritične objektivnosti vrednotilo pretekle sisteme.

Z romanom Led se je Sorokin še enkrat izkazal za vrhunskega avtorja. Romaneskna vsebina, ki jo odlično nadgrajujejo avtorjevi raznovrstni stilistični prijemi, bralca vseskozi drži v napetosti. In čeprav se avtor z nekaterimi elementi, kot je na primer parodiranje ruske kanonske literature, vrača k svojim pisateljskim začetkom, je nedvomno storil velik korak naprej. Sedaj lahko le še upamo, da bosta v slovenski jezik prevedena tudi prvi in zadnji del trilogije ter tudi kakšno drugo Sorokinovo delo.

Led vam priporoča Kristina S.



Komentarji
komentiraj >>