Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TITO, IZBRANI DIAGRAMI HREPENENJA na 14. festivalu Fabbrica Europa v Firencah (3852 bralcev)
Ponedeljek, 28. 5. 2007
Zala Dobovšek



TITO, Izbrani diagrami hrepenenja – uprizoritev ostro provokativnih političnih nabojev bivše Jugoslavije je bila premierno odigrana 31. marca 2007 v Bitoli in je povzročila odmeven škandal, ko je zaradi nje s svoje pozicije odstopil makedonski kulturni minister Bekiri. Vsebinsko in zvočno viharen »spektakel«, realizirana ideja treh režiserjev, se je v liniji gostovanj minuli teden predstavil italijanskemu občinstvu na festivalu Fabbrica Europa v Firencah. Tito je nastal v sodelovanju več koproducentov, med drugim festivala Ex Ponto, zato si bo predstavo mogoče v mesecu septembru ogledati tudi v naših Križankah.

Projekt Tito je zastavljen kot sklop šestih predstav, ki za svojo osrednjo vsebino povzemajo širše polje Titovega življenja; TITO, Izbrani diagrami hrepenenja, Katalog heroja, »Betwixt and Between – Tito in India«, Tito in Naser, Pot v Jeruzalemsko . Posamezne predstave funkcionirajo samostojno, obenem pa njihova skupna sestavljenost začrta smiselno dramaturško podstavo in je kot prirejen kolaž vseh poimenovana Tito - tretja pot, ta pa bo svojo premiero doživel 15. junija na Kampnaglu v Hamburgu. Celotni projekt je nastal na pobudo Damirja Dimitrovića Kosa - direktorja festivala Ex Ponto in se kasneje razvil pod okriljem številnih koproducentov, ki prihajajo iz Makedonije, Hrvaške, Italije, Črne Gore, Nemčije, Egipta, Rusije, Indije in Slovenije.

TITO, Izbrani diagrami hrepenenja , ki je tudi nosilna predstava celotnega projekta, je zaradi nepričakovane zamenjave oblasti v Makedoniji tik pred svojo evropsko premiero doživela turbulenten spopad med političnimi ultimati in vztrajno produktivno trmo sodelujočih ustvarjalcev. Takratni kulturni minister Bekiri, član konzervativcev, je vsebino predstave dojel kot izjemno sporno, nedopustno in žaljivo ter prepovedal uprizarjanje. Pritiski medijev in javnosti so se po njegovi izjavi povzpeli do uporniškega vrhunca in posledično »poskrbeli« ne samo za realizacijo premiere, pač pa tudi za odstop ministra.

Izbrani diagrami so serijo gostovanj začeli v Firencah na festivalu Fabbrica Europa, ki se dogaja v nekdanji postaji Stazione Leopolda in danes s svojo preurejenostjo ponuja prostor za raznovrstne prireditve. Letošnji celomesečni program je potekal pod sloganom »variabilnosti ozemeljskih, kulturnih, jezikovnih in simboličnih meja polpretekle zgodovine«, podvržene umetnosti, ki občutljive mejnike premika in jih ponuja v raziskavo različnim scenskim pristopom.

Predstavo so režijsko zasnovali trije mladi makedonski režiserji: Dejan Damjanovski, Martin Kočovski in Dean Projkovski, uprizoritveno besedilo je napisal Slobodan Šnajder, koreografijo pa je prevzela Rusinja Olga Pona. Obsežna ekipa zaobjema 40 nastopajočih, igralce pa spremlja tudi romski pihalni orkester Picikato Brass Band, ki že tako udarni tematiki dodaja še prodorne nacionalne melodije in vso zadevo približuje k slogovnim nagibom mjuzikla.

Izbrani diagrami vsebino črpajo iz življenja Tita od leta 1918 pa do njegove smrti, in nadaljujejo vse do razpada Jugoslavije. Fragmentarni prizori, ki si razgibano sledijo, prikazujejo Tita skozi javne in zasebne življenjske situacije. Njegove vloge narodnega heroja, intimnega partnerja in političnega tovariša se izmenjujejo v interpretiranju skozi cinizem, brutalnost in tenkočutnost. Prav zaradi te kompleksnosti se prostor med »ponižanjem in častjo« likov očitno krči in nevtralizira, stališča pa postajajo ponekod skorajda nerazločna.

Slobodan Šnajder skozi tekst orisuje kontinuitetno strahotno občutje zaradi kolektivno-zgodovinskih izgub, ko se je država, še vedno vpeta v ideološki kalup, iz "nič povzdignila nad vse". Obdobje revolucije zaznamuje kot dobo krutega maščevanja vseh utopij, za katere je nacionalna skupnost posledično še kako plačala. Življenje Tita je prikazano skozi retrospektivni mozaik tragičnih, epskih, lirskih in metafizičnih žanrov. Šnajder pa pogosto sam izjavlja, da »je ta človek naša življenja opredelil na dobro in zlo. Zdaj pa nihče ne ve, kaj bi s spominom nanj. Moja drama zagotovo ni življenjepis svetnika, saj Broz ni bil svetnik.«

Konflikti, navidezne naklonjenosti in dvorezni odnosi, ki jih med seboj izvajajo Tito, Djilas, Mussolini, Hitler in preostali liki so vsrkani v odrski prostor kovinske in koničaste scenografije, njeno premikanje in prilagajanje pa v glavnem izvajajo igralci sami. Prisotnost simbolike je neprekinjena, redukcija predmetnih poosebitev (na primer tankov, orožja ali zgolj pojasnjevanje prostora) pa je včasih pripeljana do minimalistične skrajnosti, a uspeva ohranjati občutek realističnega.

Režiserji se polaščajo vseh že preverjenih uprizoritvenih elementov; do angažiranja štiriletnega otroka, parodij na znana klasična dela pa do ekscesne uporabe živali - tokrat preminulega prašiča, ki je na premieri sicer nastopil živ. Stilizacije onaniranj in koitusov ter golota sama po sebi pa ponujajo (prisiljene) odvode v estetiko primarne človeškosti, ki razvpite voditelje približajo k reklu »tudi oni so samo ljudje …«. Nekje med radoživostjo, optimizmom in naivnostjo mladih pionirjev - ter robustnostjo, neusmiljenostjo in diktatorstvom oblastnikov pa se nevarno zbuja in širi podzavest komunizma.

Italijansko občinstvo je predstavo sprejelo več ali manj spodobno in pričakovano. Potem, ko je sicer nekaj gledalcev predčasno odkapljalo iz dvorane (morda iz užaljenosti, morda iz nerazumevanja), so nastopajoči dobili zajeten aplavz. Nekaj zdrave distance in samokritičnosti, navkljub okrcanju nacionalne identitete gostiteljev, je pripomoglo k temu, da je umetnost vendarle zaživela avtonomno in tako, kot si tudi zasluži.

Preden bo Tito prispel do nas, pa odhaja preverit odzive na svojo pikantno vsebino še na festivale v Hamburg in Zagreb.

Za Radio Študent s titovko na glavi: Zala Dobovšek



Komentarji
komentiraj >>