Performance se je pričel z romantično glasbo in dolgim monologom članice tandema, tako imenovane blondinke. Citiram: »Pravijo, da pride dan, kot je bil ta, ki je odpihnil srce v njegovo dlan. Pravijo, da bo razočaranje, ki ga čutim, transcendiralo v spoznanje višjega in tako oplemenitilo mojo izrazno moč. A kaj zavraga je ta visoko opevana sublimacija, ko se v krčih odvajam njegovega telesa? Ne, nič drugega se ne dogaja tu, kakor moj poraz.«

Presenetilo me je, da je bila blondinka gola, saj je to vlogo ponavadi prevzela rdečelaska. Presenetila me je tudi globoka osebna izpoved, totalna senzacionalizacija osebnih izkušenj, intimne bolečine. Kakor, da ji je popolna razgaljenost intimnosti najbolj vsakdanja in banalna stvar. Priča smo bili zgodbi o njenem katastrofalnem zakonu, o razočaranju in izgubi zaupanja, o slepoti ljubezni in plehkosti vsakdana, ki se lahko konča v dolgočasju in begu iz lastne situacije. Priča smo bili natančnim opisom svojih občutkov, ko se je počutila izdano in opeharjeno za srce, za katerega je mislila, da je njeno.

V ozadju postavitve je bilo v stilu njunega značilnega soft porn kiča veliko srce okrašno s svetlikajočimi se novoletnimi okraski, v katerega je bila projecirana scena, ki je bila postavljena na oder. Čutiti je bilo, da po končani izpovedi blondinka ni čutila olajšanja, ampak kontroliran bes. Nadela si je krvavo rdeč pas in se z brenerjem sprvila na poročni prstan, na srce njenega zakona, ki ga je katarzično stalila, torej pokončala pred našimi očmi.

Čeprav je bila pri njunih prejšnjih performansih vedno močno poudarjena njuna osebna nota in pogled na probleme, sta se vedno uspeli umikati v neke vrste ikonoklazmo religijskih ikon, diskvalifikacije nacionalnih emblemov, razvrednotenje praznikov in mitov. V tem performansu z naslovom In emotion we break ali V čustvih se zlomimo, pa je občutiti potrebo subjektivizaciji njune kič ikonografije. Seveda ima vsaka zgodba osebnega poraza ali osebnega zmagoslavja v spolno emocionalnih vezah tudi neko univerzalno dimenzijo, s katero se lahko vsi poistovetimo. In prav to je verjetno tudi razlog, da sta se odločili svojo zgodbo na tako neposreden način predstaviti javnosti.

Umetnici tako konsistentno nadaljujeta svojo skoraj desetletno performativno prakso. Galerija Kapelica pa jima je že od prvega performansa Zajtrk na travi leta 1999 ponujala varno zavetje in proste roke za kreacijo svojih pravljičnih zgodb, ki so vedno ostajale umetniške, a znotraj erotičnega in pornografskega diskurza.

V drugem delu performansa se je celotna scena v absidi galerije Kapelica zavrtela in pred sabo smo ugledali kričečo krščansko ikonografsko podobo Marija zavetnica s plaščem. To je bila svetleče razgaljena bledopolta rdečelaska, ki je pod škrlatno rdečim plaščem varovala lutke nekoliko priletnih žensk in moških iz širše umetniško ali - če temu blasfemično rečemo - intelektualne srenje. Kakor nam je znano iz ikonografije, so bili v gotiki pod plaščem na priviligiranih mestih upodobljeni meceni, pa tudi drugi dobro podmazani meščani. Nad rdečelaskinim plaščem so bile kakor angelčki pripete glave umetnikov in umetnic.

Rdečelaska se je zagnala v svojo zgodbo, tako da so jo njene lastne misli prehitevale in se je morala nemalokrat popraviti. Zagovorila se je in požrla kakšno besedo. Do najmanjših podrobnosti, z naravnost kartografsko natančnostjo, nam je opisovala svoje seksualne izkušnje od izgube nedolžnosti do danes. Ljubimce je poimenovala z imeni. Pomemben del monologa je posvetila opisu tega, kar se je medtem pletlo po njeni glavi. Če pomislimo, da je pod njenim plaščem našlo zavetje vsaj 50 lutk in da to niso niti bile vse, lahko razumemo, skozi kakšen mentalni in emocionalni napor je morala avtorica iti, da je iz preteklosti privlekla vse te zgodbe.

Performanse je bila seksualna avtobiografija tandema Eclipse. Zaključili sta jo z izjavo: »In vse kar sem delala, sem delala tako, kot meni paše«. In v ozadju je prepeval Frank: »I do it my way«!

V vroči galeriji Kapelica se je pahljala Ida H.