Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 30. 5. ´07 ob 24.00; ARNOLD DREYBLATT AND THE ORCHESTRA OF EXCITED STRINGS: Live at Federal Hall National Memorial, 1981 (Table of Elements, 2006) (3549 bralcev)
Sreda, 30. 5. 2007
goran



* Arnold Dreyblatt velja za enega ključnih skladateljev iz drugega vala newyorških minimalistov. V sedemdestih letih na newyorški državni univerzi v Buffalu študira filmsko in video umetnost, poleg tega pa tudi glasbeno kompozicijo. Študij med drugimi vodijo tudi cenjeni skladatelji eksperimentalnih godb; John Cage in Morton Feldman, ki veljata za pionirja aleatorične glasbe, Pauline Oliveros, ki prihaja iz vrst začetnikov elektronske glasbe, pozneje pa postane še asistent in arhivar LaMonte Younga, očeta minimalizma. Študij kompozicije nadaljuje na univerzi v Middletownu iz Connecticuta pri Alvinu Lucierju, eksperimentalnemu skladatelju, ki se ukvarja z akustičnimi pojavi in fizičnostjo zvoka samega. To je tudi obdobje, ki velja za bistveno v Dreyblattovem skladateljskem razvoju, saj je pri svojem bodočem delu v veliki meri upošteval nauke in ideje svojih učiteljev. Šolanje zaključi v letu 1982, že pred tem pa pripravi nekaj koncertov in v letu 1979 zbere zasedbo, ki jo poimenuje The Orchestra of Excited Strings. Orkester v letu 1982 posname ploščo ‘Nodal Excitation’, ki je pravzaprav ideja, s katero se Dreyblatt ukvarja vso kariero, zasedba pa do leta 1983 obrede večji del Združenih Držav.

Takrat se Dreyblatt, ki se sicer zaveda, da je New York igral ključno vlogo v njegovem skladateljskem razvoju, preseli v vzhodni Berlin. Kot pravi sam, zato, ker se je v New Yorku začel počutiti klavstrofobično in je pač želel pretrgati vezi s svojo kreativno maternico. V Berlinu postavi novo zasedbo pod starim imenom in skozi osemdeseta nastopa predvsem pred vzhodnoevropskim občinstvom, ki ga spominja na angažiranost njegove domače publike v sedemdestih letih. V Evropi domuje in deluje še dandanes, poleg glasbe pa se ukvarja tudi z video umetnostjo, pripravlja predavanja, izdaja številne publikacije in postavlja multimedijske ter gledališke predstave. Kot pravi sam, ni trdno vezan na specifično dejavnost, pač pa sledi trenutnim idejam in interesom. In teh je toliko, da se na tem mestu v njih ne bi spuščali (o tem lahko več preberete tudi na njegovi spletni strani), pobliže pa se bomo spomnili njegovega koncerta iz leta 1981, ki je ob 25-letnici v lanskem letu izšel v obliki ploščka.

‘Live at Federal Hall National Memorial ,1981’ je zapis, ki predstavi Dreyblattov izraz še pred izidom njegovega prvenca in je že iz tega razloga zelo pomemben dokument o razvoju njegove samosvoje glasbene govorice. In ta je res posebna. Že vse od začetka namreč eksperimentira z modificiranjem inštrumentov, ki jih na nek način porine povsem v ospredje. Postavi jih pač v vlogo, v kateri se najbolje znajdejo. Medtem ko je splošna praksa, da godec kontrolira inštrument, sta pri Dreyblattu ti vlogi nekoliko obrnjeni. Sam pravi, da je on tam le zato, da spravi strune v gibanje in da omogoči inštrumentu, da vibrira na kar najboljši način. Kontrabas denimo opremi s tankimi klavirskimi strunami, ki glasbilo spremenijo v nekakšno resonančno škatlo, ki oddaja zvoke, primerljive s tistimi precej manjših godal, denimo violin. Poleg tega vsak inštrument izdatno ozvoči, to pa v njegov izraz vnaša celo vrsto mikro zvokov, ki glasbi dajejo zelo karakteristično zvočno podobo, polno številnih detajlov. Celotno dogajanje vodi natančen pulz, s katerim postavi ogrodje, na katerega glasbeniki nizajo bogato teksturo iz prizvokov dveh kontrabasov, klavirja, nekakšnih vrtečih gosli in orgel, ki v čim večji meri izkoristijo tudi akustiko prostora. V sedmih kompozicijah s povečevanjem dinamike in vse gostejšimi teksturami Dreyblatt s spremljevalno zasedbo poslušalca popelje v transcendentalno izkušnjo, ki pa je v živo nedvomno še mnogo bolj intenzivna. Tudi Dreyblatt trdi, da glasba pravzaprav obstaja le v predstavi sami in da je poslušanje v domačem naslanjaču razmeroma slaba predstavitev izkušnje v živo. Vendar pa obenem poudarja, da se časi spreminjajo, tehnologija napreduje, z njo pa rastejo tudi konzumenti, ki si danes pač lažje predstavljajo akustično situacijo


Komentarji
komentiraj >>