Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JEZIČNA LARA LINGUA V FRANCIJI, 5. 6. 2007 ob 9.00 (5090 bralcev)
Torek, 5. 6. 2007
TCLejla



Posnetek oddaje si lahko poslušate v arhivu z MP3-ji (http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
072_LARA_LINGUA_FRANCE.mp3 velikost: 46,763 MB
leto: 2007


Click for large image: Les Serments de Strasbourg

SLOVAR FRANCOSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA


SPLETNI SLENGOVSKI SLOVARČEK


 

DOM-TOM


 

--- avizzo +/= jingle

cd TRAN983 kom 16 LA SOUFLETTE – yvert & mayoud 6.31
= podlaga

ZGODOVINA FRANCOSKEGA JEZIKA

Francoščino uvrščamo skupaj s španščino, portugalščino, italijanščino, romunščino, retroromanščino, furlanščino, katalonščino, provansalščino, sardščino, okcitanščino, kastiljščino et cetera v romanske jezike, ki so se razvili iz latinščine, indoevropskega jezika kentumske skupine, natančneje iz italske veje italsko-keltske skupine, medtem ko sodi slovenščina, tudi indoevropski jezik, v slovansko vejo baltsko-slovanske skupine. Med italske jezike štejejo poleg pogojno žive latinščine tudi mrtvi oskijski, umbrijski in venetski jeziki, medtem ko štejemo v keltsko skupino med drugim irščino, galščino in bretonščino.

--- podlaga

Naj tule le na hitro omenim, da je eden od substratnih jezikov francoščine, katerega ostaline najdemo le v nekaterih toponimih in redkih izrazih ter verjetno pri obliki nekaterih glavnih števnikov, jezik t. i. Galcev (fr. Gaulois), ki so v Galiji verjetno govorili več kontinentalnih keltskih jezikov, morda pa tudi t. i. galščino (fr. gauloise), mrtev jezik, ki ga ne smemo mešati z živo galščino (fr. galloise), jezikom tudi keltske, vendar otoške veje, ki ga še danes govori nekaj prebivalcev Velike Britanije. In še nekaj: francoski jezik govorijo marsikod po svetu, ne le v Franciji, medtem ko v Franciji ne govorijo le francoskega jezika, temveč še marsikaterega drugega. A o tem pozneje, najprej še kanec zgodovine.

--- podlaga

Za najstarejši pisni dokument v francoščini veljajo Les Serments de Strasbourg, ki so leta 842 zapečatili zvezo med Karlom Plešastim in Ludvikom Nemškim, zapisani v tedanjih francoščini in nemščini ter latinščini, torej trojezično. V srednjem veku sestavlja francoščino množica narečij, ki se medsebojno zelo razlikujejo, zlasti je znan razkol med govorico oil na severu in govorico oc na jugu; z uveljavitvijo dinastije Kapetov se zlagoma uveljavi govorica severa, langue d'oil. Vendar je v tistem času Francija dvojezična dežela: na eni strani ljudstvo govori vulgarno francoščino, ki je danes jezik mojstrovin stare književnosti (denimo pesnitvi La Chanson de Roland iz 11. ali 12. stoletja in le Roman de la rose iz 13. stoletja), na drugi strani je latinščina jezik cerkve in duhovščine, učenjakov in šolstva; kljub razširjanju in razvoju francoščine se obdrži kot edini jezik v Cerkvi in na Vseučiliščih vsaj do 17. stoletja.

--- podlaga

Razširjanje francoščine (takšne, da jo morejo razumeti vsi) stopa z roko v roki z razcvetom administracije in kraljevega pravosodja. Po nekaterih dekretih o rabi francoščine vse od kralja Franca I. dalje, leta 1635 minister Ludvika XIII., kardinal Richelieu, za normiranje in regulacijo francoskega jezika ustanovi institucijo L'academie francaise (Francoska akademija), da bi (delno citiram) »dala enotnemu kraljestvu jezik in slog, ki naj ga zastopata in učvrstita; poglavitna naloga te institucije je, da da našemu jeziku nedvoumna pravila in ga napravi čistega, zgovornega in zmožnega obravnave znanosti in umetnosti« (konec citata).

--- podlaga in konec

Richelieujeva zasnova je bila dovolj domišljena, da je stoletja preživela brez bistvenih sprememb: od politične oblasti neodvisna institucija naj skrbi za zapis, učvrstitev in regulacijo jezika. Skratka, Akademija vse od 17. stoletja dalje daje francoščini normo: slovarje, slovnico, pravopis. Že leta 1694 je izšla prva verzija slovarja francoskega knjižnega jezika, v 18. stoletju so nato izhajale nato od druge do pete, v 19. šesta in sedma, v 20. pa v letih 1932 do 1935 osma in leta 1992 deveta, ki ju najdemo tudi na spletu. Od prve izdaje slovarja do danes se je francoski pravopis kakopak zelo spremenil z naravnim razvojem jezika in (citiram Akademijo) »z razumnimi posegi Akademije, leksikografov in slovničarjev, ki morajo upoštevati številne in pogosto kontradiktorne dejavnike, kot so raba jezika, zahteve etimologije in izgovarjave, prakse šolskih institucij, založnikov, tiskarjev et cetera.« (Konec citata.)

cd PAS DE CI kom 1 + 2 PAS DE CI – fabulous trobadors 3'31
= podlaga

FRANCOSKI JEZIK NA HITRO
Francoska slovnica in velika večina besedišča izhajata povečini iz vulgarne latinščine, pisava je francoska latinica z nekaterimi posebnimi znaki. Pisna in slušna oblika jezika se hudo razlikujeta in francoski zapis potrebuje mnogokrat veliko črk, da izrazi en glas, pravila so pogosto izjema, zato velja pisanje francoskega jezika za zapleteno veščino, ki pa je ni nemogoče usvojiti. Tudi govor za tujce ni najlažji, saj vsebuje francoščina kar nekaj posebnih glasov, denimo nosnike in francoski r, in tudi sicer je paleta izgovarjave samoglasnikov v najčistejši in najbolj francoski govorici pestra in zapletena, a na srečo je francoščin tudi v Franciji in zlasti po svetu več, tako izgubljeni odtenki pri izgovarjavi samoglasnikov, dodajanje črk m in n samoglasnikom namesto nosnikov in trdi R niso nič nenavadnega, pravzaprav so široko razširjeni in del nekaterih narečij v Franciji ter francoskih govoric po svetu. Naglašanje je lažje: če naglasimo zadnji izgovorjeni zlog, zelo verjetno naglasimo prav.

--- podlaga

Če posplošujem in poenostavljam dalje: oblikoslovne značilnosti so zaradi opustitve sklanjatev morda rahlo lažje od slovenščine, tako imajo samostalniške besede le spol in število, spoli so kot v slovenščini trije: moški, ženski in srednji, števili pa le ednina in množina brez posebnih oblik za dvojino. Posebno poglavje je francoski glagol in za številne spregatve obstajajo zajetne tabele in knjižice, pa tudi časi, glagolski vid, način in naklon, glagolsko ujemanje in ujemanje časov so precej zapleteni, kakor so v jezikovnih podrobnostih zapleteni za tujce in rodne govorce pravzaprav vsi jeziki, a vendar se lahko osnov za sporazumevanje naučimo dokaj hitro, najlaže seveda z bivanjem, branjem in pogovarjanjem po pridobljeni osnovni teoretski osnovi. Drugo pride samo po sebi – pa če je pravilno ali ne!

--- podlaga

Jezik, čeprav je z njim dobro ravnati spoštljivo, je namreč živ organizem, ki se sčasoma spreminja, razvija in pogosto poenostavlja, zlasti v vsakdanjem sporočanju, kjer slovnične kuriozitete pogosto izginjajo iz rabe in padajo celo v pozabo ter sčasoma izginejo iz jezika. V jezik prihajajo seveda tudi nove stvari, zlasti besedišče je zanimiv del jezika, v katerem se ves čas kaj dogaja in dodaja že od nastanka jezikov naprej, tako so nekateri neologizmi preteklosti arhaizmi sedanjosti.

--- podlaga

Prej sem rekla, da večina besedišča francoskega jezika izhaja iz vulgarne latinščine, to drži, vendar pa veliko besedišča prihaja tudi iz drugih jezikov preteklosti in sedanjosti in za veliko besed se tega niti ne zavedamo več. Vzemimo za primer besedo alkohol, v francoščini alcool, ki po večini etimoloških slovarjev izhaja iz arabske besede al-kuhl 'zdrobljen antimon v prahu za ličenje' ali 'druga zdrobljena in destilirana snov'. Francoščina je besedo alcool razvila prosto po Laroussu v 15. stoletju iz latinske alkohol, slovenščina pa prosto po Snoju iz nemške različice.

--- podlaga

Besedne izmenjave med jeziki se dogajajo že od nekdaj, in sicer zaradi soseščine in takšnih in drugačnih osvajanj in prevlad. V francosko besedišče so tako skozi zgodovino vdirali izrazi predvsem od Germanov in Normanov, pa Italijanov, Angležev in Špancev ter Arabcev. Večino teh besed dandanes Francoz ne občuti več kot tujke, kot tudi Slovenci mize ne občutimo kot tujke, čeprav je po izvoru neslovanska izposojenka iz romanskega jezika. Poleg tega je sorodnost vsaj v bližjih indoevropskih jezikih pogosto še vedno opazna. Vzemiva na primer slovensko besedo 'noč' in francosko 'nuit' (zapis: n-u-i-t), ki se je razvila iz latinske nox, oboje iz indoevropskega korena nok(u)ts. Tudi angleška 'night' ni daleč od ide osnove, medtem ko je arabska 'lejl' občutno iz drugega korena in verjetno druge stare skupine jezikov, hamito-semitske. Verjetno pa zato, ker se tudi o tej dogmi znanosti, ki razdeljuje in kupčka jezike, dvigajo razprave, še zlasti ker je precej hipotetična.

--- podlaga in konec

Na spletnih straneh Francoske akademije najdemo poleg neologizmov tako tudi primere tujih besed, ki so jih vključili v slovar francoskega knjižnega jezika v zadnji, 9. izdaji, torej leta 1992: tako zdaj v normiranem franconskem besedišču najdemo npr. iz angleščine charter, dansing in hamburger, iz arabščine alaouite, ayatollah in darbouka, iz kitajščine litchi in majong, iz španščine flamenco in gaucho, ruščine goulag in kalachnikov, turščine kebab in halva. In tako dalje ...

cd MALICORNE kom 2 MARIONS LES ROSES – malicorne 3'30
= podlaga

DVAJSETIŠKI SISTEM?
Ena in edina podrobnost francoskega jezika, o kateri bom povedala malo več, je verjetno najbolj znamenita posebnost francoskega jezika – to so nekateri glavni števniki ali po domače štetje. Zakaj Francozi ne rečejo sedemdeset, temveč šestdeset deset (soixante-dix), ne osemdeset, temveč štiri-dvajsetice (quatre-vingts), ne devetdeset, temveč štiri-dvajsetice-deset (quatre-vingts-dix), če sicer uporabljajo desetiški sistem, torej trideset, štirideset, petdeset in šestdeset (trente, quarante, cinquante, soixante), ne dvajset-deset, dve-dvajsetici, dve-dvajsetici-deset, tri-dvajsetice? Poleg tega različne frankofonske dežele, torej dežele, kjer govorijo francoščino, že dolgo štejejo tudi septante, octante in nonante? In je torej šestindevetdeset tam nonante-six, ne quatre-vingts-seize ali štiri dvajsetice-šestnajst ter devetindevetdeset nonante-neuf, ne quatre-vingts-dix-neuf ali štiri dvajsetice-devetnajst ali natančneje štiri-dvajsetice-deset-devet.

--- podlaga

Prosto po Francoski akademiji so francoski glavni števniki od sedemdeset do devetindevetdeset, torej sedemdesetice, osemdesetice in devetdesetice, ostanek stare rabe, ki je dandanašnji povečini izginila. V srednjem veku so šteli po dvajsetiškem sistemu, tako v starih spisih najdemo tudi vint et dis (dvajset in deset) za današnjo trente ali trideset, deux vins za današnjo quarante ali štirideset, trois vins za današnjo soixante ali šestdeset itd. Ludvik Sveti je npr. ustanovil bolnišnico Quinze-vingts ali 15 dvajsetic, torej 300. Tak sistem so uporabljali tudi Kelti in Normani, ki so ga verjetno uvedli v Galijo. Po koncu srednjega veka so prišle v rabo vzporedne desetiške oblike trente, quarante, cinguante in soixante ter se uspešno razširile. Zakaj se raba ustavi pri šestdeset ali natančneje devetinšestdeset (soixante-neuf)? Prepričljiva razlaga ne obstaja, spekulira pa se, da morda zaradi potrebe, da bi ohranili nekakšen miselni izračun, zato je torej sedemdeset v francoščini 60 + 10, 80 štiri krat dvajset in 90 štiri krat dvajset plus deset.

--- podlaga

Akademija in drugi pisci slovarjev so že v 17. stoletju dokončno sprejeli ta sistem, torej nam običajnejše desetiško štetje do 69, od sedemdeset naprej pa prilagojene ostaline starega dvajsetiškega sistema. Akademija poudarja tudi, da desetiške oblike od sedemdeset dalje, torej septante, octante in nonante, obstajajo v vseh izdajah Slovarja. Obstajajo tudi v govorni rabi v narečjih na vzhodu in jugu Francije ter v Akadiji, v Belgiji in Švici pa so uradne, čeprav raba izraz octante zamenjuje z huitante, po huit – osem. Raba desetiških števnikov po šestdeset torej ni prepovedana, vendar pa so v sodobni govorici slogovno zaznamovani kot podeželska ali zastarela govorica. Skratka, nezaznamovani bomo, če bomo od sedemdeset dalje šteli po francosko z računanjem! Quatre-vingts neuf point trois, torej, frekvenca Radia Študent.

cd CHOURMO kom 1 AQUI – massilia sound system 1'30
cd CHOURMO kom 2 DISEM FASEM – massilia sound system 2'46

SVET V FRANCIJI, FRANCOŠČINA V SVETU IN FRANKOFONIJA
--- v podlago
V Evropi je francoščina uradni jezik v Franciji, Belgiji, Švici in Luksemburgu ter nekaterih, recimo, mestnih državicah, v Severni Ameriki v Kanadi skupaj z angleščino, kanadska francoščina je sploh precej posebna. Potem je seveda po širnem svetu francoščina uradni jezik na francoskih ozemljih onkraj morij, ki še danes spadajo pod francosko državo, prebivalci pa so francoski državljani; ob t. i. metropolitanski Franciji jih kličejo s popularno kratico DOM-TOM, departements in teritoires outre-mer, njihov status pa je raznolik. Mednje spadajo na primer Martinik, Gvadelupa, Reunion, Francoska Gvajana, Nova Kaledonija, Francoska Polinezija ... V teh deželah živi skupaj približno poltretji milijon francoskih državljanov. Ob teh francoskih državah in ozemljih je francoščina eden od uradnih jezikov ali edini uradni tudi v številnih, zlasti zahodnoafriških državah, ki so bile do nedavno francoske in belgijske kolonije, denimo v Kamerunu, Burkinu Faso, Beninu, Maliju, Burundiju, Senegalu in drugih.

--- v podlago

Za spodbujanje frankofonije, povezovanje frankofonskih dežel in tudi regulacijo skrbi Mednarodna organizacija za frankofonijo, ki danes šteje približno šestdeset dežel s približno 500 milijoni prebivalcev, med njimi govori francoščino aktivno 200 milijonov, frankofonija pa danes zajema mnogo širši koncept kot ob ustanovitvi leta 1880, hodi pa kakopak z roko v roki s kolonialno preteklostjo, tedaj sedanjostjo, Francije (in tudi Belgije) po eni strani, po drugi pa z anglofonskim izrivanjem francoščine iz javnega globalnega življenja 20. in 21. stoletja ter s poskusom ubranitve pozicije. Dandanes je prosto po akademiji koncept širši, ker je v zadnjih dvajsetih postkolonialnih letih (citiram) »prešel iz zgolj geografskega pojma v izraz prostovoljne politične združbe«. In to drži, saj med deželami, pridruženimi Mednarodni organizaciji za frankofonijo, najdemo tudi Albanijo, Avstrijo, Bolgarijo ipd., medtem ko denimo Alžirije, kjer je francoščina še vedno široko razširjena, vendar zdaj uradno tuj jezik, ni med članicami. No, v 32 državah članicah je francoščina res uradni ali eden od uradnih jezikov.

cd TRANSVERSAL kom 4 MISSIE KOLONI – granmoun lele (France/Reunion) 4.52
= podlaga

Samo zate troje naključnih vzorcev francoščine, najprej francoske francoščine iz Francije, govorec, pevec in vodja zasedbe Kat Onoma Rodolphe Burger, sicer prihaja iz Alzacije, a govori zgledno knjižno francoščino:

- cd LARA kom 2 FRANCOSKA FRANCOŠČINA – rodolphe burger 0'32

Naslednja značilna francoščina je severnoafriška, natančneje maghrebska, natančneje alžirska, in sicer kakor jo zelo zgledno govori v Parizu živeči in delujoči založnik in promotor Nuredin Gafaiti:

- cd LARA kom 3 MAGHREBSKA FRANCOŠČINA – nuredin gafaiti 0'38

Tretja in zadnja značilna francoščina je zahodnoafriška, natančneje senegalska, naj poudarim, da se zahodnoafriške francoščine med sabo tudi zelo razlikujejo, a vendar imajo vse podobno občutje. Za vzorec sem izbrala Baabo Maala:

- cd LARA kom 4 SENEGALSKA FRANCOŠČINA – baaba maal 0'38

Francoščin je torej več – in vse so legitimne, vsaka s svojimi, povečini neraziskanimi fonetičnimi in oblikoslovnimi ter skladenjskimi značilnostmi. Teh francoščin ne slišimo le na drugih celinah izven Evrope, temveč tudi v Parizu, po katerega govorici se centralistično zgleduje tudi knjižna jezikovna norma, in njegovih predmestjih ter metropolitanski Franciji. Čeprav je v Franciji edini uradni jezik francoščina, že samo v celinski Franciji rojeni Francozi govorijo poleg številnih narečij in govoric tudi kar nekaj drugih maternih jezikov, naj omenim le avtohtone bretonščino, katalanščino in baskovščino, če pa dodava še DOM-TOM, potem lahko med jezike Evropske unije prištejeva še npr. nekaj kreolščin, jezike aluku, djuka, paramaca, galibi, wayana, palikur, hmong, dva ducata jezikov kanak, potem tahitijščino, tuamotščino, valizijščino, šimaore in šibuši in še in še bi lahko naštevala.

cd RHOHO kom 2 Rhohomanie – carte de sejour 4.10

L'ENVERS ALI VERLAN

Za konec na hitro še ena slengovskih posebnosti francoskega jezika, verlan, soroden našemu sosedskemu šatrovačkemu. Verlan je nastal kot poseben argo interesnih združb družbenega dna nekje v 30. letih in se do 70. let dovolj prijel in razširil, da je zašel že v naslove pop pesmi ter filmov, torej popularno kulturo, od 80. let dalje in zlasti hiphopovske kulture pa je široko razširjena govorica mladih in tudi ne več tako mladih, marsikatera tako nastala beseda je dandanes, v 21. stoletju že del vsakdanjega sporočanja, ob kateri niti ne pomislimo več, da gre za premetavanje zlogov. Vzemiva radijsko postajo Beur FM. Kaj je beur? Izraz je nastal že pred desetletji z verlanom, obrnili so zloge v besedi Arabe in be-ara prilagodili francoščini v beur. Dandanes obračajo ali verlanizirajo tudi že besedo Beur, in sicer v Rebeu. No, tole je malce zapleten primer, manj zapletenega sva slišala pred kratkim na Drugi godbi: projekt Gotan igra tango, tan-go, go-tan. Ampak običajnejši so zapletenejši primeri, ki upoštevajo kar nekaj glasoslovnih pravil tvorbe besed: iz femme je nastala meuf, iz bizzar zarbi, it fete teuf, iz cigarette garete'ci, iz fou ouf, iz carnaval valnacar. Ni kota jedal.

cd RAMSA kom 7 Douce France – carte de sejour

Zate sem jezikala tvoja Tatjana Capuder alias TC Lejla bin Nur. Hvala za pozornost in na svidenje jutri ob devetih zjutraj. Je te tire la langue avec le respect profond! A demain!

--- jingel odvizzo





Komentarji
komentiraj >>