Petek, 8. 6. 2007
jizah
* V svetu hiphopa se nenehno pojavljajo novi veliki talenti soočeni z dejstvom, da je potrebno imeti za pravi preboj ogromno sreče, dobre producente in razumevajočo založbo. Mnogi obtičijo že na začetku in jim ne uspe narediti prvega in izjemno pomembnega koraka ter prepričati bolj ali manj kredibilno založniško faco, da se mu bo vložek vate izplačal. Brother Ali je eden od tistih po tihem prihajajočih pobov, ki so na sceno udarili močno, a jih večina današnjih zgolj komercialno raperskih poslušalcev sploh ne pozna, kljub nesporni kvaliteti.
Očitno kar globoko muslimansko veren albinski raper Ali Newman, ki že skoraj celo življenje domuje v Minneapolisu, je na sceno prikorakal pod okriljem založbe Rhymesayers, katere vrhovni šef je emocionalno nastrojeni raperski smeško in Alijev someščan Slug iz zasedbe Atmosphere. Leta 2003 je Brother Ali na plano spravil svoj izjemni prvenec »Shadows Of the Sun«, najbrž eno najboljših raperskih plošč tega desetletja, leto dni kasneje pa še odličen »Champion EP«. Seveda pa je v skladu z uvodnikom album ostal v domeni »insiderskih« raperskih poznavalcev, kakega večjega medijskega odziva v mainstream krogih pa pričakovano ni bilo, zato je ostal v podzemnem raperskem svetu, kjer so ga skoraj vsi, ki so zanj slišali, skorajda malikovali.
Štiri leta po izdaji prvenca so se nekatere stvari spremenile, spet druge pa ostale podobne, vsaj kar se besedil tiče. Besedila nosijo močno osebnostno konotacijo, v sebi skrivajo osebne probleme, frustracije ob ločitvi od žene in celo skladbo, ki jo je Ali posvetil svojemu šestletnemu sinu, ki ga je ob ločitvi hočeš-nočeš moral zapustiti. Del, tematsko sicer precej razslojenih, besedil je zelo introspektiven, osebno izpoveden, v njem razmišlja o svoji življenjski poti, ki vsekakor ni bila lahka ter o samoraziskovanju. Moč Brother Alija pa je v tem, da zna iz nezdravega zakona, iz lastnih napak besedilo obrniti tudi na humorno plat in tako ni le osebnostno poglobljen in razmišljujoč, temveč tudi kritičen do sebe, drugih in predvsem zabaven. Pronicljivost kronana z nauki iz Korana se kajpak kritično loteva tudi ameriškega predsednika, njegove politike in zahteva, da se ameriške vojaške enote nemudoma vrnejo iz Iraka. Poleg tega se loteva tudi ljubezni do hiphopa, v kateri se čuti njegova strast do rapanja in veliko spoštovanje do te kulture, o kateri Ali očitno veliko razmišlja in kritizira tiste raperje, ki jim kultura ne pomeni le ameriške zelence. Besedičenje o uničenju in ponovni izgradnji svojega življenja, o tem, da je bil nekaj časa praktično brezdomec, o ameriški politiki, krivicah, zarotah, o svoji družini, ženi in otroku, se izjemno lepo meša s tem, da je šele sedaj postal res srečen, nasmejan človek ter z resnično, prvinsko ljubeznijo in spoštljivostjo do rapa, še posebej do t.i. »golden ere«, ki ji posveti celo nekakšno hvalnico. No, besedilno najbolj pozitivna stvar pa se najbrž skriva v tem, o čemer Brother Ali ne govori, saj smo vsi že naveličani 15-letnega nenehnega besedičenja o pištolah, »kurbah«, najbolj »jebačkih« avtomobilih, preprodaji drog, o kritiki bogatašev, povzdigovanju določenih raperski »brandov«, od razno raznih firm šampanjcev do oblek in ostalega šodrovja, in tega, da na albumu ni ne »intra« in ne »outra«, nobenih gostujočih raperjev, ki so v poslednjih letih povečini postali nepotrebna navlaka za kvazi boljšo prodajo albuma ter da ne pridiga in ni v vsem kar počne izjemno »zajeban«.
Tako kot pri besedilih pa se tudi pri produkciji opira na ikonografijo zlatega obdobja rap glasbe, ko je album v kompletu sproduciral le en producent in ne tako kot sedaj falanga najrazličnejših producentov za vse stile, ki ne morejo ponuditi kohezivne celote albuma. Produkcijo je pričakovano zaupal producentu dvojca Atmosphere, Antu, ki je skreiral zanj značilne beate polne samplov starega klasičnega funka in soula, za katere je značilno, da raperju pustijo veliko prostora za manevriranje znotraj beatov, ker imajo le-ti dovolj prostora za besede. Podlage so, kot rečeno, bazirane na funk in soul osnovi, z nemirnimi snari, močnimi basi, atmosfersko pa so dovolj različni, da ne postanejo monotoni, saj v njih slišimo zvoke orglic, bluesovske kitare, celo nekaj resnejših kitarskih riffov in žvižgov ter popularnih samplov pohitrenih ženskih vokalov, ki pa jih je Ant prakticiral daleč preden je podobno počel recimo Kanye West. Ant sicer ni ne vem kako inovativen, je pa drugačen, upošteva specifike govorca, kar se tokrat vidi v treh bolj reggae usmerjenih beatih, ki se odlično podajo govorjeni tematiki, ne boji se narediti kakega bolj veselega beata, na katerem se lahko pozibavamo v klubu, pa to vseeno ni »klubski« hiphop, temveč glasba sestavljena iz produkcijskega iskanja za novimi in še neuporabljenimi sampli.
V skupnem seštevku gre za album, ki nikakor ne dosega njegovega prvega albuma in ep-ja je pa zelo presežno delo za hiphopersko leto 2007, o čemer pričajo tudi dokončna odkritja Brother Alija na različnih ameriških raperski forumih, ki so nanj ob nekajletni abstinenci in osebnostni krizi popolnoma pozabili ali pa ga do sedaj sploh niso poznali. Njegova glavna moč je, da poslušalec zazna njegovo jezo, pesimizem, občasni optimizem, smisel za humor, da je zaljubljen v prvinski hiphop, kar za večino na sceno prihajajočih raperski mladičev ne bi mogli trditi in da je fant razgledan. Vpletanje vsakdanjega življenja in aktivizma, predanosti Koranu ter smisel za realnost, morda nekoliko pokvarijo pretirano dramatiziranje družinskih in življenjskih tegob, a po drugi strani s tem Ali pove veliko tudi o življenjskem vsakdanjiku drugih, se ne boji biti smešen in se ne pritožuje nenehno nad hiphop vsakdanjikom. Preseneča s tem, ko naslavlja obe »njegovi« rasi, tako belsko, s katero dedno sicer nima nobene povezave, a vendar kot albinski temnopoltež izgleda tako, in seveda črnsko. Mešanje osebnega razočaranja, pravične politične jeze, ulične realnosti in občasne popolne arogance, z ljubeznijo, čustveno zrelostjo ter človeško ranljivostjo, pa je tisto, kar Alija naredi tako vsakdanjega, a hkrati tako odmaknjenega.
Gre torej za zelo oseben, dotakljiv, resničen, na trenutke celo šokanten album izvajalca, ki bi s svojimi izjemnimi živimi nastopi in karizmo lahko kmalu postal novi vodja ne-newyorškega raperskega undergrounda. V sebi ima namreč to, kar pravi rap potrebuje, saj prihaja z ulice, občutil je moč mestnega življenja in njegove probleme, večkrat si dopusti nekontrolirano intenzivnost v katero popolnoma popade med rapanjem. Z menjavanjem agresivnega in umirjenega flowa, sposobnostjo menjave počasnosti in hitrosti povedanega znotraj komada, s kompleksnostjo, večplastnostjo in odličnimi besedili ter pozitivno »zblojenostjo« med eno in drugo skrajnostjo, pa dokazuje, da gre vsekakor za enega najbolj kvalitetnih raperjev sedanjika, ki ga je v tem primeru potrebno poslušati večkrat, saj se na albumu skriva veliko več, kot se nam sprva dozdeva. Za konec pa še primer njegov direktne, a hkrati iznajdljive in zapomljive kritike ameriškega vsakdana, ki se je skozi kompleten album loteva na način besednih iger in močnih trditev, ki jo najdemo v refrenu skladbe »Uncle Sam Goddamn« in gre takole: »Welcome to the United Snakes/land of the Thief/Home of the Slave«.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>