Petek, 15. 6. 2007
Borja
* The Bamboos je ena od vodilnih sodobnih avstralskih deep funk zasedb, ki šteje šest stalnih članov. Frontman skupine je kitarist Lance Ferguson (ki ima tudi uspešen solo projekt Lanu). Njihov prvi, nizkonakladni single Eel Oil je izšel leta 2001. Razprodan je bil v treh tednih, hvalili pa so ga didžeji po celem svetu, od Mr. Scruffa, Jazzanove in Snowboya, do Patricka Forge-a. Naslednji single, priredbo northern soulovske klasike »Tighten Up«, ki jo izvirno igra skupina Archie Bell & The Drells, pa je bil tako zanimiv, da sta ga izdala dva glasbena petičneža. Prvi je Kenny Dope Gonzales, sicer legenda svetovne house scene in polovica kultnega newyorškega tandema, Masters at Work. Drugi je Keb Darge, škotski deep funk didžej in zbiralec plošč, ki ima po nekaterih podatkih najbogatejšo zbirko 7'' (seven inches) na Otoku. Kenny in Keb sta pred približno petimi leti ustanovila založbo Kay Dee records, kjer izdajata razne izgubljene in pozabljene bisere soula in funka, pa tudi sodobne izvajalce teh zvrsti.
Oba omenjena singla skupine Bamboos, je slišal vodja brightonske založbe Tru Thoughts, Rob Luis in zasedbo navdušeno prosil za živo predelavo enega njegovega komada. Tako se je začelo sodelovanje, ki je leta 2005 obrodilo prve večje sadove. Izšel je namreč prvenec »bambusov« Step it Up. Album je odmeval po celem svetu in tako so se The Bamboos potrdili kot eden bolj izpostavljenih actov založbe (ob boku izvajalcev, kot so Quantic, Alice Russell, TM Juke in Nostalgia 77), ki je sicer ena pomembnejših institucij na freestylerski sceni; sceni, ki združuje funk, hiphop, soul, reggae, brokenbeat, house, pa še kakšno zvrst bi lahko dodali. Sedaj sledi drugi album, ki se imenuje Rawville. Zaradi manjšega »hajpa«, ki je v zadnjih dveh letih nastal okoli Bamboosov, so bila pričakovanja kar velika.
Plošče so se avstralski funkerji lotili nekoliko drugače kot prvenca, saj so tokrat povabili kar nekaj gostujočih vokalistov. Poleg stare znanke, izjemne pevke Alice Russell, ki je z zasedbo sodelovala že pri prejšnjem albumu, so se med gosti znašli še starošolski funk vokalist Fallon Williams in dve povsem neznani pevki, Kylie Auldist in Tyra Hammond. Po mnenju avtorja Tolpe, pa je največji zadetek v polno gostovanje ameriškega MC-ja, Ohmege Wattsa, sicer sodelavca kalifornijske založbe Ubiquity, ki skrbi za ameriško distribucijo večine albumov založbe Tru Thoughts. Wattsa slišimo na kar dveh posnetkih plošče Rawville. Tako je album krepko bolj »vokalen« od prvenca, na njem najdemo več klasično strukturiranih pesmi in manj komadov, ki izvirajo iz delno improviziranih sessionov. Sprememba je tudi to, da so tokrat v studiu snemali z veliko večjo pihalno sekcijo, tako da so pihalni aranžmaji udarnejši, bolj gosti in seveda tudi kompleksnejši. Nekoliko spominjajo na zvok JB's-ov (skupina Jamesa Browna) in na zgodnejše Kool & The Gang.
Plošča se začne s hitrim, plesnim inštrumentalom »The Bamboo's Theme«, ki od vsega materiala še najbolj spominja na pretekle izdelke Bamboosov. Gre za inštrumentalno izjemno bogat komad z domiselno linijo flavte. Sledi posnetek "Bring it Home", z Alice Russell na vokalih, ki je sicer povsem soliden, vendar pa ne moremo mimo dejstva, da so si izdelki raznih izvajalcev, na katerih gostuje Alice, preveč podobni. Prav tako se nekoliko ponavljajo njena besedila, saj večinoma poje o relacijah med žensko in moškim, o odnosih in o ljubezni. Oba komada, na katerih slišimo Ohmego Wattsa, sta uptempo, funky hiphopa, primerna za katero koli plesišče. Zvoku funka sedemdesetih let, se Bamboos še najbolj približajo s posnetkom "My Baby's cheating", pa še to ne zaradi same kompozicije, ampak zaradi vokalista, Fallona Williamsa, ki deluje "avtentično", slišati je kot kakšen pristen new orleanski ali detroitski funker. Zaporedoma sledita soulerska, radijskim valovom prijazna komada s preostalima vokalistkama. Čeprav je pri teh dveh posnetkih zvok morda nekoliko bolj mainstreamovski, pa vseeno ne pokvarita dramaturgije plošče, v bistvu sta povsem solidna kosa produkcije, pa tudi pevki se povsem izkažeta.
Na albumu najdemo tudi dve priredbi. Prva je obdelava podzemnega hita »Happy«, Maxa Sedgleya, komada, za katerega preboj ima veliko zaslug Gilles Petterson. Druga pa je posnetek »Witch«, ki ga v originalu igrata prav tako sodelavca založbe Tru Thoughts, dvojec Broken Keys, ki ga sestavljata Ben Lamdin (Nostalgia 77) in Natural Self.
Prve kritike albuma Rawville so izjemno pohvalne. Revija I DJ je album celo nekoliko pretenciozno poimenovala kot “najboljši funk album moderne ere”. Nedvomno gre za najbolj celovito delo skupine Bamboos doslej, ki je hkrati tudi precej razgibano, a uravnovešeno, saj je razmerje med plesnimi instrumentali, hiphopersko odrapanimi komadi in odpetimi pesmimi ravno pravšnje. Je pa hecno, da so album poimenovali Rawville, saj gre za precej sproduciran izdelek, ki niti ni surov. Bobni so točni in za funk bend razmeroma čisti. Če zvok tega albuma primerjamo z zvokom nedavno izdanih plošč sorodnih skupin, kot sta Nomo in Lefties Soul Connection, je veliko manj zrnat in če so skušali nostalgično reproducirati retro zvok sedemdesetih let, jim to nikakor ni uspelo. S čimer pa ni nič narobe. Važno je, da je Bamboosom uspelo realizirati veliko dobrih idej, da so rekrutirali same dobre goste in da jim je vse kvalitete teh gostov uspelo združiti s svojo vizijo albuma Rawville.
Najboljši sodobni funk album prve polovice leta 2007. Mogoče celo celega leta.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>