Ponedeljek, 18. 6. 2007
tadej
* Peter Christopherson alias Sleazy je ustanovni član zasedb Throbbing Gristle, Psychic TV ter Coil. Gre za izredno pomembne bende, ki so imeli nekoč odločilen vpliv na nastanek zvrsti kot so industrial, acid ter post industrial. Predvsem duet Coil, občasno tudi trio s podporo Thighpaulsandre, je bil v kasnejšem obdobju Christophersona njegova glavna okupacija. Glavni član, poleg Petra, je bil še John Balance, njegov ljubimec, ki se je novembra 2004 na stopnicah svojega doma, pijan zvrnil v smrt. S tem se je zaključilo delovanje post industrialnih utemeljiteljev Coil, hkrati pa tudi intenzivno raziskovanje in raztegovanje tega področja. Po Balancovi smrti je sicer izšlo še nekaj materiala pod oznako Coil, izjemnih remiksov in mešanic nekaterih njunih kultnih pesmi. Na kompilaciji X-Rated: The Dark Files, posvečeno Johnu Balancu, pa se je pojavil novi Sleazyev solo projekt, z imenom The Threshold HouseBoys Choir. Komad iz te kompilacije najdemo tudi na novi plošči "Form Grows Rampant" in ga bomo poslušali v izteku današnje tolpe. Glasba prihaja iz novega Sleazyevega studia na Tajskem, kamor se je preselil pred dvema letoma. Tajska je tudi očiten navdih glasbe iz albuma "Form Grows Rampant", ki se kaže tako v muziki kot tudi v priloženem video materialu. Gre pa za amaterske posnetke nekega tajskega religioznega festivala, ki od svojih številnih bizarnih "sopraznikov" izstopa predvsem po krvavem žrtvovanju in z njim povezano obskurnostjo v globalnem obsegu. Če pa vas mimogrede zanimajo razna nenavadna praznovanja iz Tajske in okoliških dežel, vam svetujem ogled dokumentarcev, ki jih je snemal s temi kraji obsedeni član zasedbe Sun City Girls, Alan Bishop.
Christopherson se z elektronsko glasbo ukvarja že okoli 30 let, svoj glasbeni izraz pa je skozi to dolgo obdobje razvil do prepoznavnosti, ki se preko žmohtnosti lastnega zvoka, povzpenja daleč nad plitkost konvencionalnih zvočnosti, značilnih za obči svet elektronske glasbe. Z novo ploščo Form Grows Rampant pa se je odmaknil od zanj značilnega početja in jo tako postavil v polje preprostega in zvočno neinteresantnega. Form Grows Rampant namreč tako v zvoku kot tudi v kompoziciji čofota v varnem bazenčku predvidljivega, ki je pravo nasprotje Sleazyevim argonavtskim podvigom iz preteklosti.
Večinski delež albuma sestavljajo posamplani vokali, azijsko petje, ki ga je Christopherson nalovil v svoj mikrofon in nato nadalje obdelal v Abletonu z raznimi plug-ini. In tako kot je za tajsko narodno glasbo značilna lebdeča plast visokih tonov, predvsem zaradi intenzivne rabe raznih neumornih činel, tudi album Form Grows Rampant preveva tančica višjih tonov, kamor se stapljajo, z vokoderjem spremenjeni, vokali. Ti obdelani vokali pa nihajo nekje med digitalnim new age-vzhodnjaško orientiranim trensy ambientom ter najbolj klišejskimi popiš vokoder glasovi. To je pospremljeno še z okorno, a vseeno simpatično glasbo, ki se spogleduje s škratovko/okultistično simfo-elektroniko, kakršno je v začetnem obdobju proizvajal norveški "metalec" Mortiis, ali pa jo zasledimo kot povezovalni element na ploščah Morbid Angel, oziroma v kakšnih ideološko podobnih bendih. V glasbi pa je vidna tudi nepretrgana vez s preteklostjo, ki se kaže predvsem preko uporabe ksilofona, značilnega za Coil, in nekaterih "wannabe" Coil idiomov.
Plošča Form Grows Rampant tako drži ves potencial, da odbija že na daleč, a vendar je v glasbi tudi nekaj, kar poslušalcu več kot samo približa to šareno, a konec koncev le unikatno, glasbeno stvaritev. Verjetno se ravno v tem "nekaj" skriva tistih 30 let glasbenih izkušenj, ki uspejo glasbo, ki spominja na imidž v pluralnosti blodečega osebka, ki v zlati torbici nosi Budo, spremeniti v zanimivo in ji vdahniti nekaj estetske vrednosti. In kljub temu, da nas lahko glasba ob primernem razpoloženju precej intenzivno posrka v svojo notranjost, če se ji seveda zaradi prej povedanega ne upiramo z vsemi štirimi, pa se še vseeno ne moremo znebiti občutka, da je s to plato nekaj hudo narobe. Tudi v trenutkih, ko se te glasba dotakne tako globoko, da ploščo že razglasiš za dobro, čeprav se zavedaš kratkotrajnosti roka uporabe, je ta nepojasnljivi občutek vedno prisoten. Ta moteči element pa v nekem smislu prevrednoti k cd-ju priloženi DVD, ki vsebuje posnetke iz Phuket Vegeterian Festivala. Gre za večdnevno praznovanje, ki temelji na legendi o čudežni ozdravitvi smrtne pandemije, ki je na Tajskem razsajala pred 170-imi leti. To pandemijo so po navodilih neke kitajske artistične grupe, ki je takrat gostovala na Tajskem, zajezili in pozdravili s pomočjo devetih bogov. Udeleženci festivala se pred pričetkom postijo, da si tako očistijo um in telo ter se pripravijo za vlogo božanskega medija. V transu potem počnejo razne boleče reči kot so prebadanje ličnic z drogovi, svečami in verigami, žaganje jezika, vtikanje rok v žerjavico, bičanje in tako naprej. Posnetke iz tega festivala si lahko pogledatu tudi na spletni strani Youtube. V povezevi z našo ploščo pa se občutki ob gledanju posnetkov, ki so, mimogrede, tudi sestavni del živih nastopov, precej skladajo z glasbo The Threshold HouseBoys Choir. In kar utemelji luknjo v glasbi, je predvsem to absurdno "zmagovito" čaščenje bogov. Ta zmaga v porazu in podrejenosti kot največja radost našega malega planeta.
pripravil tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>