Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 21. 6. ´07 ob 19.00 (ponovitev 28. 6. ´07 ob 10.00) THE SAINTS: Imperious Delirium (Wildflower, 2007) (3074 bralcev)
Četrtek, 21. 6. 2007
bruc



* »Prehistoric Sounds« je bil zadnji album The Saints v originalni zasedbi. Izšel je daljnega leta 1978. Potem je ostal le še kult o zasedbi, ki je želela doseči nekaj več od neposrednega punk uporništva. V svoj zvočni udar so več kot uspešno vključili pihala, razblinili takratne stereotipne okvire žanra in se v svojih ambicijah kaj hitro tudi sesuli. (I'm) Stranded ostaja težko presežen punk rockovski prvenec, ki navdušuje z neposredno avstralsko rockovsko energijo. »Eternally Yours« je bil presežek in verjetno tudi vrhunec benda. Omenjeni tretji album »Prehistoric Sounds« je pomenil nadaljevanje raziskovanja v smeri bluesa, garažnega rocka in dokončni odklon od tipične punk rockovske forme. Toda to je bil tudi dokončni razkol benda. Trmasti Chris Bailey skuša z zadnjim albumom »Imperious Delirium« dokazati, da lahko tudi po več kot tridesetih letih kariere suvereno ustvarja rock'n'roll, in to pod imenom svojega matičnega benda. Ne moremo mu očitati, da ni vztrajen, toda, ali je smiselno pri tem početju ohranjati ime The Saints?

The Saints so po avstralskih beznicah »harali« že sredi sedemdesetih let. Kaj kmalu so prečkali lužo in s svojo udarno godbo osvojili britanski otok. Osrednja avtorja benda, Chris Bailey in Ed Kuepper, sta zaslovela kot odlična pisca pesmi. Nista ostala zvesta zgolj uporniški punk rockovski drži, temveč sta svoj ustvarjalni navdih črpala tudi iz rhythm'n'bluesa in sorodnih popularno glasbenih form. Po že omenjenih stvaritvah je bend zapadel v krizo, ki se je vlekla vse do sredine osemdesetih. Težko je delovati z dvema »frontmenoma« v zasedbi. Ed je ubral svojo pot z ustanovitvijo Laughing Clowns in s svojo različico »Saintsov«, ki jo je poimenoval nekoliko skrajšano The Aints. Bailey je vztrajal z najrazličnejšimi zasedbami, ki so delovale pod imenom The Saints vse do današnjih dni.
Prelomni album »All Fools Day«, iz leta 1987 je potrdil velik Baileyev talent za ustvarjanje neposrednih in učinkovitih skladb. Naznanil je novo, odraslo različico The Saints, ki se je bolj in manj uspešno predstavljala v vseh možnih reinkarnacijah. Do danes so The Saints nanizali kar 14 studijskih albumov. »Nothing Is Straight in My House« je izšel pred dvema letoma in je predstavljal zanimivejšo plat benda. Z njim je Bailey presegel nekatere svoje povprečne pop preizkušnje iz konca osemdesetih in devetdesetih let. Zvesti poznavalci avstralskih »dratarskih« godb so prepričani, da je bil predzadnji album prepričljiv tudi zaradi sodelovanja z Martyjem Willsonom Piperjem, kitaristom avstralskega sredinskega rock benda - The Church. Že v svoji matični zasedbi se je dokazal kot suveren, tehnično izpopolnjen kitarist, zato je bil njegov prihod za »Saintse« dobrodošla okrepitev. Marty ni prav dolgo zdržal z njimi. Očitno z Baileyem ni prav lahko delati, saj se njegovi glasbeni soustvarjalci menjajo kot za šalo. Vprašanje je bilo, kaj bo zakuhal Bailey po albumu »Nothing Is Straight in My House«. Odgovor je nastajal v lanskem letu, toda letos je ugledal luč na mednarodnem rockerskem prizorišču, pod naslovom »Imperious Delirium«.

Tokrat je Bailey postregel z elementarno zasedbo kitare, basa in bobnov. »Power« trio deluje dokaj prepričljivo. Če bi morali stlačiti album v žanrski predalček, potem bi ga brez predsodkov lahko prišteli med »power pop« glasbene izdelke. Poleg Baileya sta v zasedbi še basist Caspar Wijnberg in bobnar Peter Wilkinson, ki dostojno podpirata asketsko kitarsko tehniko Baileya. Njegovo igranje je na prvi posluh resda preprosto, vendar tudi učinkovito. Bailey se v zameno za kitarsko virtuoznost raje posveti veščemu skladanju pesmi. To je bila že vse od začetkov njegova temeljna vrlina. Njegove glasovne spretnosti ostajajo tudi po dobrih tridesetih letih dovolj iskrive in okretne. Že s prvo skladbo »Drunk in Babylon« The Saints udarijo na polno. Kar je nekoliko presenetljivo - glede na nekatere albume iz preteklosti. V prvi skladbi se močno približajo starim dobrim posnetkom iz druge polovice sedemdesetih. Kitara je zelo tipično »baileyevska«, tudi vokalno je stari maček še vedno presenetljivo vitalen. Vse deluje kot je treba, toda ne prav dolgo. Navdušenje niha iz skladbe v skladbo. Glede na to lahko ugotovimo, da »Imperious Delirium« predstavlja preprost, neposreden in učinkovit pristop do rockovskega ustvarjanja, ki se na določenih mestih nesramežljivo spogleduje s pop obrtništvom. Takšen vtis zapustijo predvsem mirnejše skladbe, kot so na primer »Other Side of the World«, »So Close«, ali pa »War of Independence«, ki nas zaradi »milozvočne« naravnanosti in pretirane razvlečenosti ne zadovoljijo. Sicer se je Bailey vse od odhoda Kuepperja od nekdaj spopadal z nagnjenostjo k pop strukturam. Poskusi v takšnih vodah se mu niso najbolje izšli. Chris Bailey in njegovi The Saints veliko bolj blestijo v ostrejših, bolj rockovsko naravnanih trenutkih. Skladbe kot so na primer »Drunk in Babylon«, »Drowning« in »Enough is Never Enough« nas dobesedno katapultirajo v preteklost, v zgodnje čase zasedbe. Služijo kot prijeten spomin na čase, ko so The Saints resnično blesteli. V takšnih trenutkih pride do izraza veličina Baileyevega talenta.

Album je posnet rudimentarno, brez nepotrebnega produkcijskega balasta, tako kot se spodobi za udaren rockovski trio. Edino, kar bi lahko očitali Baileyu, je to, da bi lahko končno svoj bend poimenoval tudi kako drugače. Vezi z The Saints so v celoti gledano nekoliko prešibke in to predvsem zaradi omenjenega nenehnega spogledovanja z baladnimi glasbenimi strukturami, ki celoti obravnavanega benda odvzamejo notranjo napetost in argument verodostojnosti.

Toda, da ne bo nesporazuma: »Imperious Delirium« je povsem spodoben glasbeni izdelek dolgoletnega rock'n'roll borca Chrisa Baileya, ki presega nekatere njegove povprečne albume iz polpretekle zgodovine. Z njim dokazuje vitalnost svojih glasbenih idej, ki jih realizira suvereno in brezkompromisno. Dokazuje, da je kljub svojim letom še vedno sposoben žgati povsem spodobno godbo. Album lahko služi kot didaktično opozorilo mlajšim rockovskim navdušencem, kako stvarem strežejo stari punk rockerski mački.

pripravil Brane Škerjanc


Komentarji
komentiraj >>