Sreda, 20. 6. 2007
MarioB
* Ameriški basist in producent Bill Laswell je že od začetka delovanja hkrati dejaven na več glasbenih poljih. Roko pod roko z razpršenostjo in neujemljivostjo njegovih številnih projektov pa gre tudi njegova eklektičnost, ki je pravzaprav tako ena njegovih temeljnih postavk delanja glasbe, kakor tudi pogostokrat njen cilj, saj Laswell v španoviji s celim spektrom raznorodnih in praviloma izvrstnih muzičistov ustvarja glasbo, ki se upira žanrskemu predalčkanju.
Med njegovimi projekti zaseda zasedba Material posebno mesto. Kljub omenjeni razpršenosti njegovih projektov in sodelovanj morda celo lahko trdimo, da je Material, ki je v bistvu le skupno ime za različne zasedbe in večkrat le ohlapne kombinacije glasbenikov, nekakršen “trade mark” tega večnega raziskovalca in eksperimentatorja, ki je številne glasbene ideje in postopke, ki danes veljajo za revolucionarne, udejanjal davno preden so le-ti prešli v javno rabo. Omenimo tukaj le tisto, kar se danes prodaja pod “world music”. Laswell je igral tradicionalne godbe veliko prej, preden je to postala modna zapoved. A njega v bistvu nikakor ne moremo stlačiti v ta tako napačno in nesrečno poimenovan žanr oziroma usmeritev. V Laswellovi teoriji in pratiki igra namreč tradicionalna glasba enako pomembno vlogo kot katera koli druga. No, morda za odtenek bolj pomembno, saj si je v bistvu prizadeval približati ljudem glasbo, kakršno še - za razliko od funka, rocka, duba in podobnih zahodnjaških zvrsti - niso poznali.
Z eno različico benda Material se ima Laswell konec junija predstaviti na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu, kot svojevrstno pripravo pa vam v uhlje pošiljamo zapis nastopa neke druge različice Material, ki pa se vendarle v temeljnih članih in delno tudi v zvoku in glasbi precej približuje tistemu, kar se nam kmalu obeta v Križankah.
Jedro obeh zasedb - tiste, ki jo bomo kmalu slišali v živo, in te, katere koncertni album boste slišali v nekaj minutah - poleg Laswella tvorita še klaviaturist Bernie Worrell in tolkalec Aiyb Dieng; v Križanke prideta še bobnar Hamid Drake in Nils-Petter Molvaer, medtem ko pa na temle na Japonskem posnetem albumu igrajo kitarist Nicky Skopelitis, nekdanji bobnar Creamov Ginger Baker ter multiinštrumentalist in pevec Foday Musa Suso. Vsi trije so večkrat sodelovali z Laswellom ter tudi drug drugemu gostovali na številnih projektih. Takšno medsebojno razumevanje se še kako čuti na albumu, ki je odigran brezhibno, z veliko pozitivne energije in veselja do muziciranja.
Čeprav album zveni - tudi zaradi slišne sinergije med različnimi glasbeniki - kot kolektivno delo, so bolj ko ne v ospredju prispevki Fodaya Musa Susa, priznanega zahodnoafriškega glasbenika, ki že leta deluje in živi v ZDA, kjer je med drugim ustanovil nekoč na teh valovih zelo priljubljeno zasedbo Mandingo Griot Society. Musa Suso igra na koro, šeststrunsko brenkalo dousongonni, kitaro in tolkala ter poje. Njegov vokal pomembno prispeva tudi k predelavi kultnega, v izvirniku prav z afriško godbo navdihnjenega komada The Creator Has A Master Plan saksofonista Pharoaha Sandersa. Drugod pa se inštrumentalistična barvanja Fodaya Musa Susa gibko zlivajo s prvinami jazza, art rocka in funka.
Nekateri glasbeniki so na albumu dobili malo več prostora za solistične izlete oziroma kar za cele komade; tako se v daljšem, dobrih deset minut trajajočemu komadu prepletata veščini bobnarja Gingerja Bakerja in tolkalca Aiyba Dienga. Tudi ta skladba, čeprav temelji na medigri dveh po inštrumetariju podobnih si glasbenikov, sledi načelom interakcije in nenehnega prepletanja posamičnih doneskov. Skladbo žal zaradi časovne omejenosti tega termina ne boste slišali, zato pa si bomo privoščili drugo podobno skladbo, tokrat skorajda solistično skladbo Dousongonni Song, katere ime že napove njeno vsebino. V njej se kajpak Foday Musa Suso prepusti navdihnjenemu improviziranju na šeststrunskem zahodnoafriškem brenkalu dousongonni.
Tudi zaradi tega komada lahko pri površnem poslušanju nekdo dobi vtis, da gre pravzaprav za album, ki bi ga moral podpisati Foday Musa Suso, a to ne drži. Bend Material nosi namreč svoje načelo že v naslovu. Gre torej za zvočno gradivo, ki ga glasbeniki sproti preoblikujejo, iz njega odbirajo in ga gnetejo v posamične zvočno smiselne celote. Tale album priča ravno ne le o tokratnem uspelem postopku, ampak celo več – o tem, da je v bistvu tak postopek ustvarjanja neizogiben pri kakršnem koli resnem ukvarjanju z glasbo. Slišali boste torej, kako omenjena načela zaživijo v neposrednem glasbenem soočenju na odru.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>