V bližajočem se poletju se nam obeta veliko kulturnih prireditev, čar katerih predstavlja predvsem možnost dogajanja na prostem, ob družbi sončnih žarkov oziroma pod svetlobo zvezd. Celo če jo zagode vreme, se nevarnost mokrih kapelj hitro pozabi v radosti poletnih dogodivščin. In čeprav festivalska srenja najbolj okupira predvsem prestolnico, se lahko tudi druga mesta pohvalijo z večjimi oziroma manjšimi dogodki.

Tako se je prejšnji teden v Kranju začel poletni festival Carniola, tokrat že petič zapored, ki bo do sredine julija polnil ulice starega mestnega jedra in kulturne ustanove gorenjske prestolnice. Gre za regionalno najpomembnejši kulturno-umetniški dogodek, ki je programsko široko zasnovan, saj ponuja različne vsebine, od glasbe, uličnega gledališča, plesnih predstav in drugih prireditev, njegov namen pa je tudi predstaviti kulturno dediščino Kranja. To zastopajo nekatera prizorišča, kot na primer grad Khislstein, kjer se na grajskem dvorišču odvijajo nastopi večjega formata.

Carniola je mednarodni dogodek, ki so ga v preteklih letih obeležila nekatera znana glasbena imena, med njimi Laibach, Josipa Lisac, Terrafolk, Gwen Hughes in veliko drugih tujih, predvsem etno obarvanih glasbenikov ter celo operna predstava. Direktor Art centra, ki festival organizira, Samo Klemenčič, pa je povedal, da se zaradi zahtevne produkcije, ki je potrebna za ohranjanje kvalitete, zaradi pomanjkanja sredstev vsako leto spopadajo z velikimi organizacijskimi težavami.

Na sobotni in otvoritveni večer se je zgodil velik glasbeno-plesni dogodek, koncert Katalene, ki slovensko ljudsko glasbo prevaja v sodobnejšo obliko. Da pa je dogodek privabil tudi nekatere ljubitelje plesa, je zaslužen manjši zbor baletnih plesalcev mariborske opere pod vodstvom Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Ta dva znana baletna solista in koreografa sta v družbi osmih soplesalcev in plesalk ustvarila sinergijo prikupne, mehke Katalenine glasbe in togih baletnih korakov.

Ples ponavadi sledi glasbi in tudi tokrat ni bilo drugače. Klasični izraz baletnikov je postajal bolj sproščen, poskočen, na trenutke celo prerasel v nekakšno hojladrija poskočno gibanje, ki naj bi prikazovalo vzdušje slovenske ljudske veselice. Lahka naloga za izklesana plesna telesa, morda nekoliko manj za umetne nasmeške, ki jih sicer terja delovanje v operi in jih ne uspe zbrisati ne harmoniki ne staremu slovenskemu narečju. Prava paša za oči pa je gibalna suverenost nadvse lične pevke Vesne Zornik, katere telo, navajeno dotične glasbene spremljave, najde v tej pravo mero prezentnosti.

Z nogo je udarjala takt Alja