Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 28. 6. ´07 ob 19.00 (ponovitev 5. 7. ´07 ob 10.00) BEHIND ENEMY LINES: One Nation Under The Iron Fist Of God (Profane Existance, 2007) (3258 bralcev)
Četrtek, 28. 6. 2007
goran



* Poslušali smo uvodno besedilo v novi, tretji album pitsburških političnih punkerjev Behind Enemy Lines - «One Nation Under The Iron Fist Of God». Če je bila prva plošča «Know Your Enemy» izbruh neverjetne jeze zaradi izvolitve namišljenega ameriškega Boga, Georgea W. Busha za predsednika, drugi album «The Global Cannibal» pa natančna analiza ameriške politike pred okupacijo Iraka, se zdi album «One nation» kot klic na oboroženo vstajo proti oblastem v ZDA, ne glede na to, ali gre za Belo hišo, kongres, vojsko, sodstvo, nezajažljive kapitaliste ali cerkev. Skratka, Behind Enemy Lines razkrivajo vso gnilobo politične in sploh družbene infrastrukture v ZDA.

Na novi plošči je 13 komadov, ki so še enkrat potrdili, da so Behind Enemy Lines v sovražnikovem ozadju bolj siloviti in besni kot so bili kadarkoli v svojem prvem bandu, Aus-Rotten, čeprav Behind Enemy Lines še vedno ostajajo v senci svojih prednikov. Nekateri so že videli črni scenarij za Behind Enemy Lines, ko je po prvi plošči odšel odlični basist Matt Sachs, ki je prej igral v vplivnih punkovskih skupinah React in The Pist. Njegov odhod pa ni ustavil pevca Davea Trengo in bobnarja Matta Garabadiana, ki sta po razpadu Aus Rotten ob kitaristu Billu Chamberlainu in z omenjenim basistom zašli sovražniku za hrbet. Še več, poleg basistke Mary Bielich so sprejeli še drugega kitarista Matta Tuitea iz starega pitsburškega metal banda Penance. Potem je bilo potrebno le sešteti tri in dva ter brez problema povzeti najboljše elemente starega britanskega anarho punka in old school metala, za kar Behind Enemy Lines zaslužijo čisto petko. Dobili so izjemno energičen, hrustljav zvok, ki temelji na močnih kitarah. Zaradi kompleksnih kitarskih riffov pa nekateri poslušalci primerjajo glasbene dosege na novem albumu Behind Enemy Lines celo s početjem metalskih ikon Slayer.

Ne glede na tovrstne glasbene primerjave so Behind Enemy Lines predvsem anti-avtoritarni punk. Za razliko od kopice anarho punk bandov niso podredili glasbo izjemno izzivalnim besedilom, ki jih je zaradi kompleksnosti zelo težko potunkati v katerikoli glasbeni format. Behind Enemy Lines to uspešno rešujejo s tremi vokali in brzostrelno bruhajo precej dolge politične komentarje, ki so bolj primerjeni «spoken word» obliki, kakršno so pred leti zagrabili punk veterani in ognjeviti kritiki politike v ZDA ala Jello Biafra in Henry Rollins.

Behind Enemy Lines so na novi plošči v besedilih posvetili nekaj več pozornosti neprimerljivim socialnim razlikam v ZDA ter religijski indoktrinaciji, ki se odslikuje v delovanju vodilnih politikov ter v zahrbtni kriminalizaciji preživelih po nevihti Katrina v New Orleansu. V primerjavi z večino podobnih politično angažiranih bandov nove generacije, so pri Behind Enemy Lines besedila precej razumljiva, kar odkriva njihovo navezo na stari angleški anarho punk. Sicer pa je zaradi epskih razsežnosti njihovih besedil lažje, če jih spremljate v posebni knjižici, ki spada k vsakem cedeju ali elpeju. Med plastificiranimi platnicami so vsa besedila ter razpoznavne politične ilustracije in posterji, ki jih tudi za fanzine Profane Existence redno pripravlja vokal in tekstopisec Trenga.

Ne glede na tri odlične albume, se še vedno zdi, da Behind Enemy Lines nimajo takšnega odziva v punk skupnosti kot so ga imeli njihovi predniki Aus-Rotten, ki so predvsem kritizirali hipokrizijo administracije Billa Clintona. Razlogov za takšno bivanje v senci Aus-Rotten je vsekakor več, predvsem pa tičijo v rahlem zatonu politične punk crust scene, ki je imela vrhunec v drugi polovici 90-ih let in ni več gonilna sila svetovne punk scene. Hkrati je ta ista globalna punk scena vse bolj žanrsko fragmentirana, vsak njen del pa nabito poln bandov in izdaj, tako da je DIY skupinam skorajda nemogoče pritegniti pozornost zunaj posameznega podžanra. To pa je že posebna zgodba. Zdaj smo se zbrali, da bi se v naslednjih 40-ih minutah koncentrirali na novi album Behind Enemy Lines.

pripravil Goran Ivanovič- Goc


Komentarji
komentiraj >>