Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 1. 7. ´07 ob 19.00 (ponovitev 8. 6. ´07 ob 10.00) KHAN: Who Never Rests (Tomlab 2007) (2642 bralcev)
Nedelja, 1. 7. 2007
tadej



* Can Oral je sin turške matere in finskega očeta, ki je odraščal v Nemčiji in trenutno rezidira v eni izmed prestolnic sodobne glasbe, Berlinu. Pot do sem ga je vodila preko New Yorka, Kolna (umlaut na o), Mehike in Finske, v tem času pa je sodeloval z mnogimi svojimi glasbenimi vzorniki. Nastopal in/ali snemal je z izvajalci kot so: Kid Congo Powers, član The Gun Club in nekoč del Bad Seeds-ov in benda The Cramps, pod imenom Little Annie and the Legally Jammin je delal z Christianom Jandreikom in uveljavljeno post kabare umetnico Little Annie, ki se lahko pohvali s pajdašenji s Coil, Nurse With Wound, Current 93, pa vse do, khm, Paula Oakenfolda, potem je tu še odpičena in uveljavljena pevka Diamanda Galas, Francoise Cactus iz Stereo Total, pa legende kova Brigitte Fontaine, Andre Williams ali Julee Cruise. Skoraj vse omenjene najdete tudi na albumu No Comprendo iz leta 2001. Z letošnjim albumom Who Never Rests pa se vrača z nezvezdniško zasedbo, med njimi pa se nahaja tudi njegov brat Cem Oral iz dueta Air Liquid. Sicer pa je treba izpostaviti še zasedbo Captain Comatose, ki jo Khan vodi skupaj s Paulom Bonomom alias Snaxom. Gre za zelo podobno muziko kot jo boste slišali nocoj.

Khan izvaja in izdaja glasbo pod mnogo različnimi imeni, med drugim je 4E, Bizz O.D., El Turco Loco, Fuzz DJ ali Gizz TV. Že iz teh vzdevkov se vidi, da gre za zajebanta, kar pa utemelji predvsem s svojimi živimi nastopi, kjer se pogosto znajde v kakšnih spodnjicah ali pa fura na primer papirnato krono in se izdaja za kralja, Kinga Khana. Iz njegove glasbe, ki je močno prepletena z njegovim živim nastopanjem, butajo predvsem sarkazem, neke vrste cinizem kot posledica obupanja nad ideali ter samo ironija, pospremljena z nadvse nevsiljivim humorjem. Če temu dodamo še elektronsko glasbo, ki se več kot očitno spogleduje s soulom, funkom, diskom, popom in še marsičem, ugotovimo, da gre za podobnega patrona, kot je na tem nenasičnem področju uveljavljeni izvajalec, "Warpovec", Jamie Lidell.

Khanu predvsem zaradi njegove sproščenosti, humorja, neprisiljenosti in na videz iskrenega glasbenega izraza, oprostimo marsikateri glasbeni spodrsljaj. S svojim pristopom namreč poslušalca pripravi do tega, da je v raznih spodrsljajih sposoben videti presežke. Kot če bi na primer gledali nek sluzast holivudski film ali pa konec koncev reklame in v tem občudovali popolno norčevanje iz na primer moralnih vrednot, zlaganih odnosov ali pa potrošništva. No, pri pravkar omenjenem se ponavadi pač ve, za kaj gre, pri Khanu pa včasih ne. Pravzaprav je njegova glasba po večini tako apatična in nezanimiva, da nas s tem postavi pred dejstvo, da vendar prodaja le dolgčas – a z nekaj izjemami. Gre namreč za glasbo, ki ji manjka predvsem odra ter Khana osebno. In tak je tudi nov album. Žanrsko je sicer zelo razgiban, pristen in z bolj prefinjenim glasbenim izrazom, vendar gre večinoma le za različno pakiranje dolgčasa. Na nekaterih komadih mu ga sicer uspe uspešno zaviti, z nekaterimi žmohtnimi hitiči pa naredi celo preboj iz otopelosti in zasije z vso močjo papirnate krone. V teh udarnejših komadih tudi razkaže ves svoj glasbeni potencial, ki je precejšen, a žal ne pride pogosto do izraza. Če poslušamo album kot celoto, se dobri komadi porazgubijo v neumornem valjanju testa, ča pa si iz plošče izberemo tri komade, pa se v hipu znajdemo pred mamljivim bliščem disko kugle, ki nas dela žejne petkove noči.

pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>