Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 9. 7. ´07 ob 19.00 (ponovitev 16. 7. ´07 ob 10.00) KAHIMI KARIE: Nunki (Victor Entertainment, 2006) (3545 bralcev)
Ponedeljek, 9. 7. 2007
LukaZ



* Kahimi Karie je doma precej znana in popularna pevka kičastega j-popa s šik prvinami nekje med Pizzicato Five in Corneliusem, vendar pa je v zadnjih letih veliko sodelovala z Otomom Jošihidejem in njegovim New Jazz Ensemble. V lanskem letu je tako v produkciji Jošihideja, Jima O'Rourka in Yanna Tomite, ki so ji vsi napisali glasbo, sama pa besedila, izdala ploščo 'Nunki' pri japonski multinacionalki Victor, na njej pa pogumno stopila izven ustaljenih form pop popevk v teritorij pokvečenih pesmi, ki ohranjajo pop senzibilnost a hkrati zvedavo drezajo v bolj eksperimentalna sozvočja is tem razpira pop ploščo, ki se sramežljivo spogleduje z eksperimentalno glasbo, a ob tem ohranja vso otroško naivnost in igrivost, ki se skriva v glasu Kahimi Karie. ...

Kahimi Karie je bila svoje dni dekle tudi na zahodu čislanega alter pop izvajalca Corneliusa, ki je skupaj z Pizzicato Five členil in na samosvoj način predeloval vzorce zahodnjaške pop godbe in jo vnašal v mehko elektroniko, ki je predstavljala pravi trend v snobovski tokijski četrti Šindžuku. Tedaj je delala kot fotografinja v glasbenem svetu te vodila eno bolj popularnih glasbenih oddaj s trendovsko godbo. Karie je na plečih Corneliusove založbe Tratorria hitro rasla in se prebila celo na japonske pop lestvice, kar za eno največjih tržišč ni mačji kašelj. Zlate naklade njenih plošč so jo hitro vodile na multinacionalke, kjer se drži še danes, pa čeprav v zadnjih letih vedno bolj eksperimentira z zvokov. Na nekaterih ploščah jo je spremljal britanski čudak popoidne elektronske godbe Nickom Carrijem alias Momus-om, nekaj let nazaj pa se je zagledala v nastop novodžezovske zasedbe Otoma Jošihideja, s katerim je nato kot pevka sodelovala na evropski turneji te zasedbe in pela na plošči orkestrske različice Otomo Jošihide New Jazz Orchestra. Kičasta zlitja raznorodnih godb, osladne popevkarske melodije in otroški vokali si značilnost japonske pop glasbe, od katere se Kahimi Karie vse bolj odmika. V zadnjih letih ustvarja na relaciji Tokijo- Pariz, njena zadnja, lanskoletna plošča 'Nunki' pa predstavlja tako radikalen rez s tovrstno šik domačo tradicijo, ki si ga v podobnih okoliščinah , ki ga narekuje status pop simbola privošči le še Bjork.

'Nunki' sicer ohranja dekliško naivnost, sama melodika in forma tipične pop pesmi pa se rahlo razrahljata. Kahimi je prispevala besedila vsem trinajstim pesmim na plošči. Ti so v japonščini, francoščini in angleščini. Naivnost, ki jo zahodnjaška ušesa venomer pripisujemo japonskemu j-popu pa hitro izgine za zvočnimi kulisami, ki so jih prispevali v večji meri Otomo Jošihide, v manjši pa Yann Tomita in v l. 2006 v Tokijo preseljeni vsestranski Jim O' Rourke. Tomitine skladbe so še najbolj v maniri pop senziobilnosti, vendar navkljub različnemu avtorstvu glasbe plošča deluje kot celostna stvaritev, ki nas nagovarja skozi nežnost, sanjavost in krhkost, v katere se vtirajo bolj eksperimentalne prvine, od uporabe terenskih posnetkov v maniri konkretne godbe, rezkih, hladnih sinusoid, japonske tradicionalne glasbe v podobi šoja, do raskave kitarske godbe in pridušenih naplavin džeza v izvedbi Jošihidejevega ansambla, ter frankofonskega popa.

Začetna skladba 'Yobitsuga' nas takoj popelje v razpotegnjeno harmonsko prepletanje zvenečih tonov japonske pokončne ustne harmonike šo, ki jo igra virtuoz in avantgardist Ko Išikava in šepetajočega ter mrmrajočega vokala. Njej sorodna je tudi skladba 'Sonohokani', nežen preplet harfe izpod prstov valežana Rhodrija Daviesa in majhnih sinusoidnih tonov Sačiko M, ki v kombinaciji z nežnim vokalom spomnijo na prvi dve plošči tudi pri nas znane zasedbe Hoahio, opomnijo pa nas tudi na avant pop japonske kultne zasedbe After Dinner. Obe skladbi sta Jošihidejevi, ki jih je skupno napisal osem, med njimi tudi 'Le Cheval Blanć z občasno odsekano kitaro, ki se nato prelije v milozvočje ob spremljavi godal. V marsikateri sam v skopi, prepustni maniri le s kitaro spremlja nosilni Kahimijev vokal. V pesmi 'All Is Splashing Now' pa ji doda še vnaprej posnete zvoke vode. Yann Tomita izraziteje sledi pop liniji in ohranja melodijo, v skladbi 'I'm in The Rain' celo doo wop vokal znane japonske dvojke Doopees. Jim O' Rourke Kahimi spremlja v štirih skladbah, zopet pa gre za pridušeno, nežno spremljavo, ki spremlja celotno ploščo. Ta je kot nežen dih, toplo pihljanje vetra, ki v baladnem razpoloženju in vsesplošni simpatičnosti navkljub temu nosi težo in pogum preseganja pop klišejev.

pripravil Luka Zagoričnik



Komentarji
komentiraj >>