Torek, 17. 7. 2007
mcolner
Tom Rowlands in Ed Simmons sta v začetku devetdesetih let, vzpodbujena s hip-hop, techno in house glasbo, poimenovana The Dust Brothers, začela delovati na britanski glasbeni sceni. Sprva kot didžeja in pravi producentski servis za mnoge tedaj velike zasedbe kot so Manic Street Preachers, The Charlatans, Primal Scream in Prodigy, za katere sta ustvarjala mnoge remix verzije njihovih uspešnic. Zaradi tega sta fanta postala iskana na Otoku, v Evropi in tudi čez lužo. Še pred izdajo težko pričakovanega prvenca sta odrinila na turnejo z zasedbama Underworld in Orbital, vendar že pod novim imenom, ki sta ga zaradi resne grožnje s tožbo iz strani istoimenskega ameriškega producentskega teama preimenovala v aktualne The Chemical Brothers.
Prve studijske izdaje s svetlobno hitrostjo zaslovelega dvojca so pomenile pravo komercialno uspešnico, saj sta se fanta pojavila na vseh pomembnejših poletnih festivalih zahodnega sveta, kljub temu pa do današnjih dni ostaneta eden vodilnih remix producentov na glasbeni sceni. Izdaje kot so "Exit Planet Dust" in "Dig Your Own Hole" so ju permanentno pozicionirale na globalno glasbeno sceno. Nikakor pa ne moremo reči, da bi The Chemical Brothers kdajkoli spala na stari slavi, saj je zanju izdajanje plošč zelo utečeno delo, pri katerem jima ne moremo očitati pomanjkanja sebi lastne slogovne konsistentnosti ali ponavljanja preizkušenih vzorcev, ki bi jih uporabljala kot nekakšno zagotovilo za svojo nadaljno popularnost.
Ravno obratno – plošče The Chemical Brothers se ne ponavljajo in reciklirajo same sebe, saj protagonista Simons in Rowland ostajata v toku s časom in glasbo prilagajata sodobnim smernicam. Tako lahko najnovejša "We are the Night" ob prvem poslušanju morda začudi s svojo notranjo raznolikostjo, ki plava od povsem instrumentalnih, kovinsko zvenečih, ostrih komadov, do povsem poslušljivega popa, ki ga, kot je v njuni navadi, izvajata ob pomoči gostujočih glasbenikov. Te izbirata izjemno preudarno. Po zgodnejših izdajah, ko so se na njunih posnetkih pojavljali zvezdniki tipa Noel Gallagher in Richard Ashcroft, si na zadnjih izdajah izbirata manj izpostavljene, a skrajno učinkovite sodelavce.
Tako je na albumu moč slišati zanimive duete z novinci na glasbeni sceni, npr. zasedbo Klaxons, v dokaj analogno podprtem komadu All Right Reserved, ali popolnega zelenca brez lastnih posnetkov in izdaj, kakršen je petindvajsetletni Ali Love v velikem hitu Do It Again. V pop obarvanem hip-hopovskem komadu MTV-jevske dolžine The Salmon Dance se tandemu pridruži kalifornijski raper in producent Fatlip, medtem ko se podajata v nekakšne ameriške folk rockersko elektronske vode v skladbi Battle Scars, ob vokalni spremljavi Willy-ja Masona. Zadnji komad The Pills Won't Help You Now pa je ustvarjen v sodelovanju z ameriško zasedbo sodobne mešanice rocka, jazza in elektronske psihedelije Midlake.
Kot celota se zdi album "We are the Night" brez trdnega glasbenega koncepta in nedosleden v svoji izraznosti, vendar je fascinantna prav neverjetna raznolikost znotraj samega izdelka, saj obdrži poslušalca prisebnega skozi celotno trajanje ploščka ter obenem poudarja vrednost posameznih komadov. Tako ostajajo posamezni segmenti plošče kot povsem samostojne enote z velikim vplivom in očitno popolno svobodo ustvarjanja gostujočih izvajalcev in zasedb. V šesto The Chemical Brothers presenečata z retro izpadi elektronike, spominjajočimi na osemdeseta, mnogimi v živo odigranimi rockerskimi pasažami in hip-hopovsko glasbeno estetiko. Prav tako novi album ponuja idealno ujetje balansa med poslušljivimi potencialnimi hiti in malce kompleksnejšimi instrumentalnimi kompozicijami ne nujno plesne narave.
Na eni strani bi lahko ploščo "We are the Night" okarakterizirali za dokaj značilno v opusu tandema The Chemical Brothers, a je ta vendarle ujela pravo mero drugačnosti in inovativnosti, da je zanimiva in prepričljiva skozi celotno trajanje. Glasba je kljub morda značilnim elementom londonskega dvojca oz. njunega lastnega branda, ki ga gradita že dvanajst let, presenetljivo sveža in aktualna. Tako bosta lahko Rowland in Simons še naprej sukala pete mnogim ljubiteljem kakovostne elektronske glasbe, obogatene s pravo mero analognega in zgodnjega digitalnega zvoka, ki sta v duhu trenutnega retro časa izjemno priljubljena. Pa vendar "We are the Night" ni reciklaža osemdesetih niti reciklaža lastnega zgodnjega obdobja, ampak plošča, ki bo vsekakor zaznamovala glasbeno zgodovino novega tisočletja. Takšnih izdelkov pa – roko na srce – v preteklih letih ni bilo prav veliko.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>