Nedelja, 22. 7. 2007
goran
* Danes si obzorja razširjamo z novo ploščo italijanskega klasičnega in jazzovskega pianista Stefana Battaglie, ki je nastala kot poklon Pier Paolu Pasoliniju ob 30. obletnici njegove smrti. Gre za obsežno in kompleksno delo, ki dopušča, da se vanj zazremo skozi različne aspekte, a s skupno točko v globokem spoštovanju do tega morda najpomembnejšega italijanskega misleca 20. stoletja, ki ga Battaglia izkazuje z vsakim posameznim tonom. O Battagljevem odnosu do Pasolinija veliko pove tudi tale njegova misel; »če bi morali poiskati človeka, ki je ideje podajal skozi enako mnoštvo izraznih kanalov, bi se po mojem mnenju morali vrniti nazaj vse do Leonarda da Vincija«. Battaglieva glasba sicer povsem suvereno funkcionira tudi neodvisno od koncepta, vendar pa tisti pravi presežek raste vzporedno s poslušalčevim poznavanjem kontroverznega intelektualca. Ker smo časovno omejeni in ker je Pasolini (vsaj skozi njegov film) tudi pri nas razmeroma dobro poznan, na tem mestu navajamo le nekaj pomembnejših iztočnic iz njegovega življenja. Gre za vsestranskega avtorja – filozofa, novinarja, pisatelja, pesnika, slikarja, igralca in filmskega ustvarjalca, predvsem pa političnega aktivista, ki je skozi svoje delo obsojal vsakršen politični ekstremizem. Bodisi fašizem, komunizem ali pa neokapitalizem. To ga je pripeljalo do statusa enega največjih italijanskih povojnih političnih disidentov, zaradi svojih eksplicitnih raziskovanj seksualnosti pa je postal tudi tarča cerkvenih predstavnikov in posledično kakopak še strogo-katoliškega italijanskega življa. To je na koncu bržkone pripeljalo tudi do njegovega okrutnega umora v letu 1975, ki še dandanes buri duhove, saj mnogi odgovornost zanj pripisujejo desničarskim skrajnežem. Pasolinijevo iskanje revolucionarnih idealov skozi kruto realnost (ki naj bi nam bila bliže kot si radi predstavljamo), je v veliki meri prispevalo k spremembi italijanske psihe in danes torej velja za enega najbolj cenjenih intelektualcev z apeninskega polotoka pa tudi širšega evropskega prostora. Zmes njegove poezije, politike in filma pa tudi njegovega vse prej kot prijaznega življenja, je Battagli služila kot inspiracija. Preden razkrijemo nekaj podrobnosti o sami glasbi, pa še nekaj stavkov o avtorju.
Leta 1965 v Milanu rojeni Stefano Battaglia ima za seboj precej običajno pot akademsko izobraženih pianistov. Sprva klasična glasba ga začne zanimati v rani mladosti, že pri
14-ih pa ob poslušanju plošč sedanjih kolegov z založbe ECM - Paula Bleya ter Keitha Jarretta - vstopi v svet improvizirane klavirske glasbe. Nastopati začne po številnih festivalih ter pobirati nagrade – med drugim za najboljšega jazzovskega pianista ter po izboru bruseljskega nacionalnega radia tudi za najboljšega evropskega mladega pianista. Ta priznanja, predvsem pa njegova odprtost do nekonvencionalnih form, mu odpreta vrata do sodelovanj z mnogimi glasbeniki s področja prostih improviziranih godb, pa tudi do nekaterih najbolj cenjenih jazzovskih ustvarjalcev. Danes se pri svojih 42-ih Battaglia ponaša z več kot 60-imi izdanimi naslovi in v »insiderskih« krogih velja za zelo cenjenega pianista, prav nova plošča 'Re:Pasolini' pa bi mu bržkone lahko prinesla večjo prepoznavnost tudi v (klasično ter jazzovsko) neposvečenih krogih.
Dvojni plošček tvori 24 skladb in za razliko od njegovega prejšnjega albuma, ki je plod improvizacij, se Battaglia tokrat osredotoči na kompozicijo. To mu je že samo po sebi vzelo precej več časa, poleg tega pa je moral ujeti še govorico drugega medija, kar ni ravno enostavna naloga. Tega se je lotil tako, da je na vsakem od ploščkov predstavil drugačno zgodbo. Na prvem, kot pove sam, je poizkusil izpostaviti Pasolinijevo popularnejšo stran, ki se kaže ob njegovih zgodnjih filmih. Tako so skladbe na prvem ploščku odete v precej bolj svetlo, prijetno formo, ki ustvari krhko, nostalgično vzdušje. Na tem ploščku je Battaglia sodeloval še s trobentačem Michaelom Gassmanom, klarinetistom Mircom Mariottinijem ter z japonsko čelistko Ayo Shimuro. V tem prvem delu izpostavi nekatere Pasolinijeve bolj radostne trenutke, ki se jih v uvodni skladbi spomni preko umetnikove muze Laure Betti, pa pozneje skozi nekatere njegove pesmi, v skladbi 'Canto Popolare' pa lahko preberemo nekatere tipične italijanske glasbene tradicije, ki odražajo Pasolinijevo skrb za italijanski jezik. Te skladbe sicer izžarevajo optimizem, vendar Battaglia tudi tu ohrani tisto značilno Pasolinijevo melanholično estetiko. Popoln kontrast postavi s temačnejšim, tesnobnim drugim ploščkom, kjer mu napetost pomagajo stopnjevati violinist Dominique Pifarely, basist Bruno Chevillon, čelist Vincent Courtois (izg; kortua) ter odlični bobnar Michele Rabbia. Tu se Battaglia skozi nekakšno komponirano improvizacijo ozre v Pasolinijevo eksperimentalno stran, v kateri se soočata njegova radikalna politika in neprijeten odnos s cerkvijo, vse do v tančico skrivnosti zavite prezgodnje smrti, kateri posveti predzadnjo skladbo 'Ostia', ki naslov nosi po kraju, kjer je bil Pasolini umorjen. V tem delu glasba postane še posebej pretresljiva, saj Battaglia skozi strune niza zadnje Pasolinijeve trenutke. Spokojnost v kateri lahko začutimo neizogibnost tragedije, nas namreč vrne na tisto prazno, v temo odeto nogometno igrišče, kjer nerazumljeni (in zato osamljeni) Pasolini, čaka na svojo kruto smrt. Zadnja skladba, ki nosi naslov 'Pasolini' nas ponovno vrne v tiste svetlejše trenutke s prvega ploščka, kar lahko razumemo v smislu, da je ta velik umetnik s smrtjo končno dobil svoj mir, a je obenem za njim ostala tudi velika praznina.
Podobno kot je v svojih delih nasprotja združeval Pasolini, to v glasbi torej stori Battaglia, ki povsem stvarne inspiracije, vzete iz njegovih filmov, esejev pa tudi življenja, združi s tistimi bolj abstraktnimi razmišljanji človeka, ki v Pasoliniju vidi še veliko več kot zgolj navdih. Kako globok odnos do Pasolinijeve zapuščine je pianist zgradil med pisanjem glasbe, pa si sicer lahko preberete tudi v priloženi knjižici, na kateri je Battaglia za bolj popolno razumevanje, popisal ozadja posameznih skladb. Vendar kot rečeno uvodoma, glasba z albuma 'Re : Pasolini' govori sama zase...
Pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>