Torek, 7. 8. 2007
goran
* Pisalo se je leto 1998, ko sta se James Lavelle in DJ Shadow združena v projektu Unkle, na glasbenem prizorišču pridružila, nekaterim takrat zelo aktualnim trip-hop bendom. Prav v letu, ko je izšel njun dolgometražni prvenec ‘Psyence Fiction’, sta luč dneva namreč ugledala tudi samonaslovljeni album Portisheadov ter (sedaj že kultni) album ‘Mezzanine’ trip-hop prvakov Massive Attack. Skupaj so v ospredje potisnili glasbo prepredeno z raznorodnimi praksami, se nekajkrat pojavili visoko tudi na pop lestvicah, vendar pa vseeno ostali bolj v domeni klubske kulture, za kar razlog bržkone lahko poiščemo v njihovi studijski govorici, ki za fene klasičnih rockovskih zasedb, pač ni dovolj razumljiva. Med tem, ko so se Portishead nagibali k tistim bolj pravovernim rockovskim praksam in ko so se Massive Attack prek gostujočih vokalistov in temeljitih elektronskih tretmajev ozirali v neko svojo formo, so se Unkle spogledovali s fuzijo hip-hopa, elektronike in rock glasbe.
Levji delež pri oblikovanju zvočne podobe je namreč prispeval DJ Shadow, ki je nadaljeval tam, kjer je končal s svojim albumom ‘Entroducing’, ki danes velja za enega vrhuncev inštrumentalnega hip-hopa. Lavelle, ki je predvsem kot solastnik neodvisne in zelo vplivne založbe Mo’Wax postal znano ime znotraj glasbenih krogov, pa je k sodelovanju priklical kopico zvezdnikov – med njimi Beastie Boya Mike D-ja, Kool G Rap-a, Richarda Ashcrofta ter Thoma Yorka. Torej spoštovanja vredna imena, ki so projekt Unkle (in posledično tudi Lavella) izstrelila med alter prvokategornike, polega tega, pa jim je singel ‘Rabbit in your Headlights’ odmeril tudi zanimanje pri mainstreamovski publiki. Po turneji, ki je sledila albumu je DJ Shadow pomahal v slovo, Lavelle pa je najprej sestavil novo zasedbo s katero je v živo podajal predrugačeno verzijo albuma in pozneje postal eden bolj zaželenih DJ-ev, kar potrjujeta tudi dva miks albuma za etiketo Global Underground, ki v svojem katalogu predstavlja tista najbolj popularna klubska imena. Kot se je pokazalo ob izidu Unklovega drugega albuma ‘Never, Never, Land’ v letu 2003, pa je čas, ki ga je Lavelle preživel v luksuznih klubih po vsem svetu, precej slabo vplival na njegovo lastno glasbo. Novi album je bil namreč le bled približek predhodnika. Hip-hopovsko estetiko so zamenjale dolgočasne elektronske manipulacije in tudi ponovno izvrsten izbor sodelujočih glasbenikov (med drugimi Robert Del Naja, Josh Homme ter Ian Brown), ni mogel zakriti dejstva, da Lavelle pač ni imel za povedati nič novega. ‘Never, Never, Land’ je Lavellovo integriteto načel do te mere, da je napoved letošnjega novega Unklovega albuma ‘War Stories’, naletela na precej mlačen odziv.
Precej neobetavno napoved je Lavelle, ki je material za album posnel na znamenitem puščavskem ranču Josha Hommea, podal tudi v promocijskem videu, glasi pa se približno takole; “Desert Sessions je skupina ljudi, ki skozi sodelovanje nekaj ustvari”. Očitno torej ponovno ni imel neke jasne vizije, album pa je pravzaprav nastal zato, ker je Lavelle svoj obisk pri Hommeu iz prvotno planiranega obiska za konec tedna raztegnil v cel mesec. Poleg Hommea sta pri snemanju sodelovala še Chris Goss iz zasedbe Masters of Reality ter Ian Astbury – frontman britancev The Cult. Torej imena, ki so že sama po sebi zagotovilo, da je Unkle po novem slišati precej drugače kot na predhodnjih dveh albumih. Lavelle ter producent Richard File, ki se je projektu Unkle pridružil pri predhodnjem albumu, sta z napotki sicer usmerjala druščino prekaljenih rockovskih mojstrov, vendar pa so se jima očitno ostre kitarske linije priljubile do te mere, da so bile skladbe skozi manipulacije deležne le manjših popravkov. In tako smo dobili nov album, ki bi morda bolj kot v diskografijo Unkle, sodil v serijo ‘Desert Sessions’. Ideja, ki jo Homme in Goss s somišljeniki razvijata pod to znamko, je zvočni podobi albuma ‘War Stories’ sorodna do te mere, da ločnico pravzaprav predstavlja le ime pod katerim je plošček pač izšel. V nekaj skladbah (predvsem v tistih kjer gostuje Astbury), se sicer ozrejo tudi v bolj hipnotični downtempo, ki pa bolj kot na zgodnji Unkle, spomni na izraz nekaterih britanskih indie rockerjev iz prve polovice devetdesetih. Nekoliko kontrasta ponudi tudi skladba ‘Twilight’, v kateri se ponovno pojavi Robert Del Naja. Ta skladba sicer sodi med tiste boljše s ploščka, vendar pa se sliši bolj kot kakšna skica Massive Attack in ne kot izdelana skladba zasedbe Unkle. Takšna je z izjemo morda dveh naslovov tudi celotna podoba albuma ‘War Stories’. Bolj kot tisti tipični Unklovski pop format, je v ospredju nek pol-eksperiment, ki skuša biti postavljen v to pop formo a mu to nekako ne uspe povsem. Morda bi bilo bolje, če bi skladbe ostale v tisti bolj prvinski obliki, ki navduši v promocijskem videu, tako pa je videti, kot, da je Lavelle ponovno želel poiskati pozabljeni uspeh z albuma ‘Psyence Fiction’.
Z albumom ‘War Stories’ so Unkle popravili bled vtis, ki ga je pustil predhodnik ‘Never, Never, Land’. Skladbe so ponovno postale bolj osredotočene, vendar pa jim tiste genialnost, ki so jo ponudili s prvenecem ’Psyence Fiction’, zaenkrat še ni uspelo obuditi.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>