Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BOG KOT ZABLODA; sreda, 8.VIII.07 ob 16.00 (5384 bralcev)
Sreda, 8. 8. 2007
Urh



Obširno knjigo priznanega pisca in znanstvenika Richarda Dawkinsa »Bog kot zabloda« je letošnjega leta v slovenskem prevodu izdala slovenska družba Modrijan. Čtivo predstavlja še enega od znanstvenih napadov na religijo. Čeprav lahko ravno zaradi svoje dolžine in obširnosti na eni in svoje relativno preproste razlage na drugi strani bralca uvede tudi v filozofijo religije – seveda skozi znanstven pogled, ki ni brez svojih pristranskosti. Sam naslov »Bog kot zabloda« sicer zveni vsaj malce populistično in cilja na čim večji obseg bralcev, kar je verjetno Dawkinsonov namen. Vendar pa nam da zadnja platnica knjige, ozaljšana s komentarji znanstvenikov in recenzentov, vedeti, da bo šlo za enostransko kritiko; saj vsi komentarji na zadnji platnici knjigi laskajo, med mnenji pa ni niti enega mnenja teoretskega teologa ali koga podobnega.

Začetek obdela privilegij religij v javnem življenju, ko se sprašuje, zakaj je področje religije najbolj občutljivo od vseh sfer človekovega življenja in zakaj se ob kritiki človek nemudoma počuti užaljeno, pa čeprav bi po tej logiki lahko bilo užaljeno marsikatero drugo združenje ljudi. Za primer podajmo zažiganje zastav v arabskih državah po objavi Mohamedovih karikatur v nekaterih zahodnih medijih. Ali pa užaljenost rimskokatoliške cerkve, ki je takoj ustavila letno - sicer miniaturno - denarno pomoč Amnesty International-u po izjavi, da je splav v nekaterih primerih legitimen. Da niti ne govorimo o vseh zgodovinskih zleh, ki so bila povzročena v imenu boga. Ravno zaradi občutka užaljenosti, ki je imanenten religiji, pa imajo ta veroslovja, še posebej rimsko-katoliška, islamska in judovska, v sebi potrebo, da so izjemno žaljiva do drugačnih, ki jih hkrati označujejo za heretike. S tem jim je seveda omogočeno, da ohranjajo svoj nekritičen odnos do sveta. Gre seveda za manipulacijo s poslednjim človeškim vprašanjem - smrtjo.

Ravno zato torej, ker religije na splošno žalijo čustva drugačnih, še posebej ateistov, se je Dawkins odločil za uporabo zelo ostrega, na trenutke žaljivega, čeprav večinoma sarkastičnega sloga pri kritiki vere. Tu naj takoj poudarimo, da gre za kritiko pojmovanja besede bog v transcedentnem smislu. Saj se beseda bog skozi zgodovino filozofije veliko uporablja v izključevalnih si pomenih; kot na primer Aristotlov imanentni prvi gibalec ali pa Einsteinova kozmična religija, ki nimata dosti skupnega z Alahom ali krščanskim Bogom.

Zaradi dolžine in velikega števila poglavij se knjiga zares dotakne skoraj vseh področij religije in nekatere zelo dobro napade, medtem ko pri nekaterih zopet dobimo priokus po špekulacijah, ki jih želi Dawkins prikazati kot čista dejstva.

Pri religijah imamo dve nsprotujoči si področji: na eni strani področja, ki jih z lahkoto odpravimo kot nesmiselna, npr. kreacionizem v vulgarnem fundamentalističnem pomenu; (mimogrede: Dawkins je eden najbolj znanih Darwinistov; njegovo teorijo pa je razširil tudi na gene in mneme), potem antropomorfno pojmovanje boga, ki je povrh vsega še ljubosumen in maščevalen; povezovanje morale izključno z vero v transcendentnga boga; preučevanje raznih tekstov iz Biblije, ki so bizarni in jih je težko razložiti oziroma simbolično upravičiti, kot bi to npr. rada počela hermenevtika Biblije, pa še bi lahko naštevali. In po drugi strani imamo področja, ki jih je težje odpraviti kar tako, ali pa se vsaj njihova razlaga giba bolj v filozofski špekulaciji kot v znanosti.

Tu gre za same izvore religije, za njihov hiter razmah, za pojmovanje sakralnega, za realne učinke religije na človekovo psiho in tako naprej. Pri izvoru religije se Dawkins sklicuje na svojo teorijo genov in memov ter na stranpoti v človekovem čustvovanju in pa na otrokovo psiho, ki naj bi bila dualistično nagnjena - torej poleg materije teži k priznavanju duha. Če se zadržimo pri otroškosti, je mogoče kot nezmožnost premagovanja infantilnosti kot izvor religioznega čustvovanja zaznati tudi v psihoanalizi, ko človek v povezavi s kastracijskim kompleksom ni zmožen odpraviti avtoritete svojih staršev tudi, ko je že odrasel. To so sicer zelo zelo kontingentne špekulacije, ki smo jih uporabili zato, da pokažemo na neko drugo Dawkinsovo špekulacijo.

Ta v knjigi trdi, da je ena temeljnih razlag za človekovo nastrojenost k religioznemu čustvovanju ta, da je njegova psihološka ustrojenost takšna, da ima za svoj ljubeči objekt samo eno osebo. Ne bomo se spuščali v to, ali to drži, na kakšni psihološki ravni in prek kakšnih transferjev to deluje, a Dawkins trdi, da iz te čustvene drže po poteh evolucije lahko pride in vodi do nezaželjene deviacije, ko se ta ljubezen do ljubečega objekta lahko prenese na boga.

Vsaj pri nekaterih tematikah bi od Dawkinsa pričakovali več filozofske samokritike. Premalo reflektirano je na primer dejati, da religija išče vrzeli v znanosti in v njih postavi boga, nakar znanost te vrzeli zapolnjuje z dejstvi. Že res, da je religiozen diskurz velikokrat banalen in prosto po prešernu napada vse, kar mu ugovarja. To Dawkinsova knjiga odlično razbije ter prikaže bizarnost raziskovalnih in drugih institucij, ki so podvržene verskim ustanovam ter tako daje teistom možnost premisleka o moči znanstvenega diskurza. Je pa tudi res, da knjiga »Bog kot zabloda« v svoji samozaverovanosti vendarle še ne pomeni, da odslej ni več vredno brati kakšnega Kirkegaarda, Jaspersa ali Otta, saj konec koncev živimo v zelo kompleksnem in nedorečenem svetu.

Z božje poti je skrenil Urh Ambrož.



Komentarji
komentiraj >>