Glede na število kvadratnih centimetrov oziroma minut, ki jih te dni sodobni družbenopolitični delavci v domačih trobilih večinskega diskurza namenjajo diplomatskemu in političnemu podajanju žogice iz te na ono stran domače južne meje in nazaj, bi se lahko komu še zazdelo, da se naposled le bližamo sklepnemu epilogu ureditve vse od osamosvojitve naprej nerešenih med-sosedskih vprašanj med Republikama Slovenijo in Hrvaško. Toda ker je že na prvi pogled jasno, da vladi Janeza Janše in Iva Sanaderja kakopak še naprej vztrajata na trdno vkopanih okopih diametralno nasprotnih stališč, je vtis, da se na obzorju neurejenih medsosedskih odnosov naposled le svita končna rešitev, še kako napačen, saj bolj kot pa na zrelo in v smislu čimprejšnje zadovoljive rešitve odgovorno dogovarjanje dveh sicer res da še adolescentnih držav, spominja na pogovor dveh, nekako od starosti oglušelih sosed, ki druga drugi vedno znova ponavljata ene in iste prežvečene zgodbe.
Da se torej v imenu sicer adolescentnih držav o nerešenih medsosedskih vprašanjih, torej o nedoločeni meji na kopnem in morju, dolgu Ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev, Nuklearni elektrarni Krško in hrvaški zaščitni ekološko-ribolovni coni, pogovarjata vsaj vidno in slišno oglušeli politični eliti, ki trdno vztrajata vsaka pri svojem, pove že podatek, da se trenutni politični vodstvi Republik Slovenije in Hrvaške ne moreta zediniti niti o tem, zakaj pri tem zadnjemu, v navednicah rečeno pogovarjanju, ki so ga te dni tako polna domača in hrvaška trobila večinsko - državotvornega diskurza, pravzaprav sploh gre.
Tako je za domačega zunanjega ministra za vse poosamovojitvene čase in vlade, Dimitrija Rupla, pobuda za ureditev odprtih vprašanj med državama, po kateri bi vprašanje določitve meddržavne meje razrešili s pomočjo francoskega pravnika Roberta Badinterja oziroma Sodišča za poravnavo in arbitražo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ter celo vsako javno besedičenje, ki pride iz njegovih ust, uradno stališče države Slovenije. Toda iz hrvaške strani, natančneje zunanjega ministrstva, pa so prav danes sporočili, da kar se njih tiče, glede reševanja odprtih vprašanj med državama ne potekajo nikakršna uradna pogajanja, temveč da gre zgolj za delovne posvete na različnih ravneh v poskusu uskladitve stališč.
Tako potemtakem ni jasno niti, kje sploh torej je ta okvir zrelosti slovenske politike, za kar je pobudo predsednika vlade Janeza Janše, da se glede reševanja odnosov s sosednjo Hrvaško 17. avgusta sestane s predsedniki parlamentarnih strank, označil zaradi morebitnih povolilnih koalicijskih rošad že kar pretirano prisiljeno prijazen opozicijski prvak Borut Pahor. Prav v tem smislu je sicer za lase privlečena tudi Pahorjeva izjava, da pri najbolj pomembnih strateških odločitvah naslednje leto predvolilna in Evropski uniji predsedujoča Slovenija potrebuje soglasje političnih sil.
Samega soglasja vseh političnih sil, kot smo mu bili z izjemo poslanskih nacionalistov priča ob vstopanju v Evropsko Unijo in NATO, za samo uradno stališče do reševanja odprtih vprašanj s Hrvaško, Republika Slovenija, pravzaprav pa vlada Janeza Janše, res ne potrebuje. Poskus iskanja domačega političnega soglasja je tako za razumeti predvsem v notranjepolitičnem smislu, saj si lahko z njim Janša kupi politični mir tudi ob morebitnih za domače nacional-šovinistično volilno telo nesprejemljivih rešitvah. Toda to bi še nekako šlo, če bi prvič, Hrvaška vsaj slovenske pobude, če že ne vsako besedičenje zunanjega ministra Rupla, sploh priznala za uradna državna stališča in začetek pogajanj vsaj o tem, kako in kaj pravzaprav sploh je v okviru paketa odprtih vprašanj potrebno začeti reševati.
Tako pa bi bržkone utegnilo držati, da je tudi tokratno politično in diplomatsko podajanje iz te na ono stran meje in nazaj, med Janšo in Sanaderjem dogovorjeni manever, ki naj tako domačo javnost kot vrhovno oblast v Bruslju prepriča, da se na področju neurejenih vprašanj, kot sta morska in kopenska meja ter dolg Ljubljanske banke do hrvaških varčevalcev, Nuklearna elektrarna Krško in hrvaška zaščitna ekološko-ribolovna cona vsaj nekaj dogaja, če že ne resno in v pravo smer tudi dejansko premika.
Domača in hrvaška trobila večinsko-državotvornega diskurza bodo tako tudi po 17. avgustu, ko se bo domači premier Janša o tajnem hrvaškem odgovoru na slovensko pobudo, ki pa za Hrvaško ni del pogajanj ampak zgolj delovnih posvetovanj, z vsem pripadajočim medijskim pompom izvolil posvetovati s predsedniki vseh parlamentarnih strank, še naprej polna tako slovenskih kot hrvaških nasprotujočih si resnic in stališč. S tem si bo gotovo nekako roke umila tudi vrhuška v Bruslju, ki jo z nadležnimi pismi nadleguje nacional-prvak Zmago Jelinčič. Stališče Bruslja namreč je, da gre za dvostransko zadevo med državama. Hkrati pa je že naprej jasno, da prav po načelu reciprocitete, denimo nerešena meja med državama, le ne more biti ovira za morebitno priključitev Hrvaške Evropski Uniji, saj to črno na belem sploh ni bila nepremostljiva ovira niti za Slovenijo. Tako to gre.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z zadnjim valom pogovorov naglušnih sosed - republik Slovenije in Hrvaške v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>