Nedelja, 19. 8. 2007
goran
* Konec lanskega leta smo v okviru Tolpe Bumov predstavili dvojec Kilimanjaro Dark Jazz Ensemble in njun prvenec, s katerem sta skozi zelo obetavno kombinacijo elektronike in samoimenovanega jazza predstavila precej svežo in zanimivo godbo. S križanjem teh dveh izrazov se sicer že ukvarja kopica glasbenikov (spomnimo se založbe Ninja Tune), vendar pa sta se Nizozemca zazrla v elektronsko estetiko, ki je bliže tistim purističnim IDM etiketam tipa Planet Mu, kjer so jima album nenazadnje tudi založili. Futuristični jazz, s kakršnim se ukvarjajo Amon Tobin in Cinematic Orchestra, je tako dobil bratranca, ki se je z zvočnostjo mestoma spogledoval celo z razvneto godbo break core prvaka Venetian Snares, oziroma tistega njegovega “madžarskega” albuma, na katerem je break core križal s klasično glasbo.
Te ekstremne elektronske prakse pa se pod psevdonimom Bong-Ra loteva tudi Jason Kohnen, polovica jedra Kilimanjaro Dark Jazz Ensemble, zato mu razna prečenja raznorodnih praks niso tuja. V okvirih break cora Kohnen velja za enega bolj priljubljenih producentov, vendar pa ta izraz ostaja omejen na razmeroma zaprto skupnost, zato tudi Bong-Ra zaenkrat še ni bil deležen neke širše pozornosti. Še manj obče znano ime pa je Gideon Kiers, druga polovica tega eksperimentalnega dvojca. Doslej se je namreč pojavljal le v formaciji Telcosystems, s katero skozi zvok in sliko iščejo povezave med programirano logiko in pretvarjanjem le-te v fizično okolje, vse to pa se dogaja na precej abstraktni ravni, ki je pač zanimiva in razumljiva le ožjemu krogu konzumentov. S projektom Kilimanjaro Dark Jazz Ensemble, sta se Kiers in Kohnen torej najbolj približala neki sredinski ponudbi in morda se tu skriva delček razloga, da je glasba s prvenca mestoma izvenela nekoliko predvidljivo in celo klišejsko.
Te zadržanosti pa sta se popolnoma znebila s svojo novo ploščo ‘Doomjazz Future Corpses!’, zavoljo katere sta si omislila tudi novi alter-ego – The Mount Fuji Doomjazz Corporation. Značilna cinematična estetika ostaja, vendar pa so (kot to delno razkriva že novo ime) elektrončkanje zamenjali počasni droni, kakršne gojijo nekateri doom metal bendi, denimo O’Malleyevi - Sunn O))). Zdi se, da je prav to področje tisto, ki trenutno odpira največ prostora za nove glasbene pristope, saj se ne obremenjuje z nekimi postavljenimi pravili in zavrača vsakršno žanrsko enoumje. Spomnimo se le sodelovanja Sunn O))) z japonskimi hrupneži Boris in O’Malleyevega projekta KTL, v katerem je strune prekrižal z lap-topom Petra Rehberga. Mimogrede, nekaj izkušenj s tovrstno prakso že ima Jason Kohnen, ki je med letoma 1991 in 1997 igral bobne ter bas kitaro pri nizozemski doom metal zasedbi Celestial Season. Morda je ideja o zvočnosti, ki kroji novi album vzklila prav na njegovem zelniku. Pravzaprav pa niti ne gre za klasični album. Podobno kot to velja za nekatere druge drone-doomovske naslove, je tudi ‘Doomjazz Future Corpses!’ rezultat studijskega sessiona. Posnet je bil konec letošnjega februarja, ko so se Kohnenu in Kiersu v studiu pridružili pozavnist Hilary Jeffery, čelistka Nina Hitz in kitarist Eelco Bosman, ki so z dvojico sodelovali že pri snemanju prvenca, na novo pa so se v studiu pojavili še Ron Goris z nedefiniranim vložkom, saksafonist Bruce Coates ter avtor napovednika, ki sliši na ime Godfried Satan. Glasbe so se tokrat lotili precej bolj drzno kot na predhodniku. Odrekli so se neki jasno postavljeni strukturi pa tudi časovni okvir očitno ni igral nobene vloge, saj so si glasbeniki medsebojno ves čas puščali prostor za eksperiment, ideje pa so sporadično rasle v vse bolj intenzivno zvočno maso. Inštrumenti se povsem izognejo raznim solističnim akcijam in se osredotočajo zgolj na sooblikovanje brneče organske tvorbe, ki svoj vrhunec postavi v začetku zadnje tretjine tega 70-minutnega sessiona, ko ambient preraste v fizično občutenje zvoka. Instrumentalni vložki se tokrat bolj kot iz jazza napajajo iz improviziranih godb, skoznje pa se glasbeniki občasno ozrejo tudi v strukturo, ki je blizu sodobni kompoziciji. Tako so glasbo povezali v kohezivno celoto in se povsem izognili občutku, da je glasba pravzaprav sestavljena iz vsaj dveh raznorodnih praks.
Album ‘Doomjazz Future Corpses!’ je pravzaprav tako soliden izdelek, da mu le težko očitamo kakršnokoli pomanjkljivost. Morda bi se nam nekajkrat zahotelo za odtenek bolj poglobljeno raziskovanje zvočnosti posameznih inštrumentov, vendar je po drugi strani na album potrebno gledati kot na celoto in takrat prav ta navidezna zadržanost odigra ključno vlogo pri močni meditativni noti, ki preveva album. No, če bi ploščku že morali karkoli zameriti, bi to bilo lahko le to, da je glasba, namesto na vznožju mistične gore Fuji, nastala v središču Amsterdama. Zaradi časovnega okvirja bomo iz 9-delnega posnetka sicer izpustili 3 dele, vendar pa bo tudi to povsem dovolj, da se izgubimo v prostoru, ki ga odpira album ‘Doomjazz Future Corpses!’.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>