Petek, 17. 8. 2007
jizah
*Trinajst let je minilo, odkar je na sceno prijadral čikaški raper Common Sense. Kmalu za tem je moral fant zaradi obstoja skupine, ki si je pred njim nadela taisto ime, le-to spremeniti in na svoji drugi plošči je ostal le še Common. Danes 35-letni mc je najbolj zaslužen za dejstvo, da je Chicago postal del svetovnega raperskega zemljevida, ki v hiphoperski svet lansira vse več nadpovprečnih hiphop izvajalcev in producentov.
Njegov že sedmi album »Finding Forever« v mnogih pogledih nadaljuje do sedaj dobro utečeno in vse bolj uspešno pot precej umirjenega in jazzy hiphopa, s katere je Common pravzaprav odšel le enkrat, ob izdaji svojega precej organsko nastrojenega, a med publiko ne preveč priljubljenega albuma »Electric Circus«. Očitno se mu eksperiment ni izšel ali pa rapersko občinstvo, vajeno tipične strukture, nanj ni bilo pripravljeno, zato je Common pri izdaji prejšnjega, do sedaj prodajno daleč najuspešnejšega albuma »Be«, na pomoč poklical someščana in producenta Kanyea Westa, s katerim sta se očitno zelo dobro ujela in demonstrirala moč čikaškega hiphopa, skoraj identično formulo pa je Common uporabil tudi na svojem novem albumu »Finding Forever«, saj je za večino beatov poskrbel Kanye West, na pomoč pa so mu, vsak z eno kompozicijo, priskočili nebodigatreba Will.I.Am iz Black Eyed Peas, novi up izpod Kanyevega mentorstva, Devo Springsteen, ter pokojni J. Dilla.
Common se kot klop drži svojega lepo tekočega in umirjenega, a doživetega flowa in stila rapanja ter dejstva, da so raperski gostje na albumu prej izjema kot pravilo, kar bi za večino današnjih raperskih albumov težko rekli. Namesto raperskih gostovanj ima Common na albumu raje nekaj pevskih gostov, povečini izvirajočih iz novodobnih vokalno odličnih soul vod, kar je v primerjavi z ostalim raperskim jajcanjem, kjer klišejsko na album prihajajo nekakšne najstniške kvazi r'n'b dive, vsekakor presežno. Prav uporaba izjemno dobrih »croonerskih« soul vokalov ploščo pelje v svojo smer, ki je bolj kot najstniški publiki namenjena starejšim konzumentom, s spominom na dobre stare soul vokaliste in konsistentna besedila. Konsistentnost njegova glasbenega izraza je vse bolj vidna z vsako novo ploščo, poskus z živim, organskim hiphopom na že omenjenem albumu »Electric Circus« pa je morda edini rahel izstop iz nje. Forma lahkotnega jazzy hiphopa, z dodanimi dušoparajočimi črnskimi vokali, je torej bistvo Commonovega ustvarjanja, pri najnovejšem albumu pa gre za nekakšen poskus nadaljevanja zvoka z uspešnega predhodnika »Be«, ki ga je umestil ob bok največjim ameriškim črnskim glasbenim zvezdam. Ne sramuje se tega, da bo kak komad pristal na MTV-ju in je eden redkih, ki mu mešanje hiphopa s popom ne dela problemov, saj ga vzame po svoje, drugače in veliko bolj sofisticirano in manj pompozno kot njegovi kolegi. S svojim umirjenim flowom, glasom in intepretacijo podoživlja lastna besedila, spreminjajoča se le toliko kot se avtor spreminja sam, oz. sledi samemu sebi ... In ravno v tem se skriva največja Commonova moč. Gre namreč za izvajalca, ki zvesto sledi sodobnim hiphoperskim trendom, iz njih pa je sposoben vzeti najboljše in ne najbolj napihnjene ali celo cenene vložke, pri tem pa sam ostaja to, kar je. Ne podreja se novonastalim raperskim podzvrstem kot so »crunk«, »reaggaton« ali minimalistični »neptunovski« hiphop, temveč se drži prvobitne hiphoperske forme. Za razliko od prejšnjega albuma je tokrat na trenutke bolj surov, grenak, melanholičen, temačen, včasih celo agresiven in jezen, a večino albuma vendarle sledi svojemu spoliranemu, umirjenemu, razmišljujočemu in gladkemu polaganju rim. Tekstualno se v besedila vpenja tako prvo kot tretjeosebno, govori o izgubljenih dušah, premagovanju vsakodnevnih stereotipov, o ljubezni, svetlosti in grenkobi življenja, popametuje še kakšno o današnjem stanju hiphopa ali globalnem segrevanju, vse to pa spremljajo socialna refleksija in komentarji ter tipični problemi geto mladine. Na trenutke tematiko obdeluje humorno, spet drugič ironično, tretjič pa skrajno zaskrbljeno, zazrto v urbanost lastnega ustvarjanja, v katerem vidi vse mogoče probleme sodobne mladeži - od aidsa, do prekomerne uporabe drog, kriminala v getu in sorodnih značilnosti, povzetih iz časov zlate dobe hiphopa, k temu pa dodaja zdravo mero cinizma, s katero recimo ošvrkne tudi razvajeno bogato mularijo. V vsem tem pa smo našli seveda tudi stično točno Commonove veličine, saj nikoli ne govori grdo o ženskah, tipičnih podcenjevalnih raperskih izrazov kot so »bitch«, »hoe« in podobni tako sploh ne uporablja, kar pa seveda pomeni, da se z njim in njegovo ulično refleksijo dodobra strinjajo tudi mame, ki v Commonu vidijo svojega zeta ali celo sina, kakršnega so si vedno želele imeti. Stvari pove direktno, brez ovinkarjenja, lažnega blišča, na plošči nikogar ne ustreli, niti nima tega namena, nikogar pa tudi ne igra. Na trenutke se sliši že kar medeno, kot bi se njegova besedila topila v ustih, sam pa hiti svojo pot naprej z rahlo distanco do skrajno pozitivnih in negativnih točk, ki se na albumu izmenjujejo. Odlično vpeljani vokali v refrenih odpočijejo nenehno poslušanje besedil in so dobro izpeljani, saj prekašajo mnogo sorodnih infantilnih refrenov. Lahko bi trdili, da Common frustrira in osvoboja naenkrat, pristopsko je svež, četudi se deloma »updatea«, mnogo besedil in beatov pa ostaja podobnih, skorajda enako zastavljenih kot na njegovem prejšnjem albumu. Presenetljivo pa je, da se nekajkrat vrne v lastno zgodovino in stvari odrapa hitreje, v stari hiphoperski maniri z bliskovitimi, močnimi, bolj poudarjenimi in krajšimi besedilnimi linijami. Na koncu albuma pa se še tradicionalno pojavi njegov oče Pops, ki je v vseh teh letih pojavljanja na sinovih albumih tudi glasovno postal veliko starejši, tokrat pa je njegova pridiga veliko bolj zavita v celofan kot sicer.
Produkcijsko Kanye West ne uporablja veliko zanj značilnih pohitrenih starih soulovskih zvokov, temveč jih uporabi v bolj čisti, naravni obliki, k čemur dodaja močne bobne in sample najrazličnejših atmosfer in inštrumentov. Struktura ostaja precej klasična, motijo pa vsekakor mnogi sampli »zlajnanih« izvajalcev ali skladb, saj je tokrat produkcijska ekipa samplala še v Sloveniji uporabljeno Dorothy Ashby pa Gil-Scott Herona, nad besedilno formo čigar se verjetno, vsaj glede na podobnost izraza, vokalno naslaja Common, Nino Simone, Boba Jamesa, stokrat uporabljene linije Mountainov, Isley brothersov in celo hita Paula Simona. Produkcija je spolirana, hkrati pa, sploh na bobnih, tudi surova in umazana, z dodatkom zlomljenih piano loopov, osladnih in nežnih vokalov, v vse to pa je vpet tudi kitarski rifovski preblisk, na komadu z Lily Allen pa tudi »najedaški eminemovski« militantni »verbl«. Vsekakor je produkcijski vložek Will.I.Ama povsem odveč, Devo Springsteen je svoje delo opravil dobro, medtem ko je na beat J. Dille Common že rapal na posthumnem albumu tega producenta in nikakor ne razumem potrebe po tem, da je sicer drugačen tekst na isti beat prilimal še enkrat.
Commonova sposobnost prilagajanja trendom hiphopa, ki jih vedno drži dovolj oddaljene od tega, da bi zapadle v pop, a vseeno vanjo vključuje ravno pop estetiko, je nenadkriljiva. Mešanica starošolskega hiphopa s »catchy« pop evforiko (recimo v komadu z Lily Allen), ki na daleč premaguje klasične MTV vzorce in se z njimi ne želi poistovetiti, kljub temu, da se same komercialnosti zvokov ne brani. Z glasom in interpretacijo podoživlja lastna besedila, precej aktivistične, družbeno oz. ulično kritične drže, ki nadaljujejo zgodbe aktivističnih črnskih funk izvajalcev, kot so Last Poets, Gil-Scott Heron ter Lonnie Liston Smith, katerim se stilsko povsem približa. Ko k temu doda še delček zgodovinske črnske soul estetike, bazirane na delih Raya Charlesa in starih delih Stevieja Wonderja, dobimo album namenjen »starejšim občanom«, katerih raperski del je zrasel v času t.i. raperske »golden ere«, skrivnosti albuma pa boste docela izvedeli ob večkratnem poslušanju te zrele, odrasle in povečini še vedno pozitivne glasbe s sočno in toplo produkcijo.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>