Sreda, 22. 8. 2007
goran
* Ministry, Revolting Cocks, Pigface, The Damage Manual, Murder Inc., Acid Horse, Fini Tribe, KMFDM. Povprečni poslušalec te radijske postaje bo gotovo prepoznal vsaj enega izmed naštetih bendov. Nekoliko manj je verjetno tistih, ki bi uganili, da vse te bende druži industrial glasba. Tisti, ki se v tovrstnih praksah počutijo kot doma, pa bi verjetno vedeli povedati, da so z večino od teh bendov tako ali drugače povezane eminence industrijskega rocka – Al Jourgensen, Paul Barker in Martin Atkins. Takih, ki bi opozorili na to, da se v vseh teh bendih pojavi glasbenik, ki sliši na ime Chris Connelly, pa je bržkone bore malo. To ve verjetno le tistih nekaj posameznikov, ki so tako ali drugače naleteli na Connellyevo solistično delo, ki se mu ob številnih glasbenih projektih in sodelovanjih posveča že vse od začetka devetdesetih let minulega stoletja. Vzrok za to, da Connelly ostaja nekako v ozadju, lahko deloma poiščemo v Jourgensenovi ter Atkinsovi karizmatičnosti. Še bliže resnici pa je verjetno dejstvo, da Connellyu pač bolj ustreza ta pozicija v senci, ki mu nudi okolje za nemoteno izkoriščanje svojega kreativnega potenciala. In ta je zares impozanten. Samo pod svojim imenom je zabeležil že več kot 10 dolgometražcev, ki so bili vsi po vrsti deležni tudi odličnih kritik s strani poznavalcev.
In kako mu uspeva ohranjati ta visok ustvarjalni prag? Podobno kot Scott Walker se tudi Connelly s svojo glasbo povsem izolira od vsega dogajanja okoli sebe. Kreira si svoj svet, skozenj katalizira svojo vizijo, ki se je drži že skozi vso solistično kariero, in odpiše stik z okolico. Kljub temu, da se forma med njegovimi posameznimi ploščami precej spreminja, je namreč v njegovem razvoju (tako pesniškem, kot glasbenem) prisotna skrbno postavljena kontinuiteta. Čeprav se je v preteklosti spogledoval s tako različnimi praksami, kot so akustični folk in mehkejše rockovske viže s primesmi popa ter povsem eksperimentalno obarvana prečenja raznorodnih izrazov, ostaja njegov samosvoj slog ves ta čas zelo prepoznaven. Torej podobno kot to velja tudi za njegove najljubše glasbenike, med katere denimo prišteva Davida Bowija, krautrockerje Can, Captaina Beefhearta ter že omenjenega Scotta Walkerja.
Pogosto ga primerjajo prav s Scottom Walkerjem in Davidom Bowiejem in tudi novi album ‘The Episodes’ se sliši kot hibrid teh dveh markantnih avtorjev. Zdi se, kot da je Connellyu uspelo združiti estetiko Bowieja iz sedemdesetih, ko je ta ustvaril nekatere svoje prelomne albume, ter odmaknjeno, tesnobno Walkerjevo eksperimentiranje z njegovih zadnjih dveh albumov. In če je Bowie nekoč dejal, da pravzaprav ustvarja blues za prihodnost, enako lahko za svojo glasbo reče tudi Connelly, ki svoj blues postavi še dlje v bodočnost. To si na “Epizodah” odpira s precej bolj eksperimentalnim pristopom, kot to velja za njegovo dosedanje delo. Za snemanje albuma je zbral ekipo odličnih čikaških instrumentalistov (in prijateljev) iz vrst improvizacijskih in jazzovskih formacij, med njimi pa sta pomembno vlogo dobila Tim Kinsella, frontmen indie rockerjev Joan of Arc, ter Ben Vida iz zasedbe Town & Country. Glasbeniki so skupaj stkali neke pol-improvizirane orkestralne kompozicije, v katerih se v osrednji vlogi pojavljajo (pogosto psihedelične) repetitivne ritmične strukture. Te se mestoma potuhnejo in dajejo prostor tisti bolj klasični, običajno na enem rifu postavljeni pop-kitarski formi, ki jo Connelly izvrstno dopolni z vokalom. Zanimivo je, da medtem ko je običajno glasba tista, ki daje poudarek besedilu, pri Connellyu temu ni tako. Pri njem so prav besedne zveze tiste, ki v glasbi izpostavljajo bodisi paranojo, tragiko, strast, uporništvo, izgubljenost in še mnoštvo drugih, pretežno tistih težjih vsakodnevnih preizkušenj, ki razkrivajo Connellyevo eksistencialno zavest.
‘The Episodes’ tako ponudi z elementi bizarnosti in ezoterike prepleteno vsebino, ki poslušalcu odpre vpogled v avtorjev zmeden, a zelo iskren poetični prostor. Mračnjaška estetika in vse prej kot lahkotne teme pa so obenem tudi garant, da album bržkone ne bo pogosto rotiral na predvajalnikih. Vendar pa se Connelly s tem prav nič ne obremenjuje in to je le dodaten razlog, ki ga postavlja v družbo tistih najbolj samosvojih glasbenikov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>