Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NEENAKOST 13 KANDIDATOV ZA PREDSEDNIKA REPUBLIKE (3932 bralcev)
Sreda, 22. 8. 2007
tomazza



Ne glede na to, da je temeljna pravica vsakega državljana republike Slovenije, ki bo najpozneje do 21. oktobra 2007 dopolnil 18 let starosti, da je voljen za predsednika taiste republike, je zaenkrat vmesni rezultat tak, da je svoje potegovanje vsaj za kandidaturo na jesenskih predsedniških volitvah 21. oktobra zaenkrat javno
napovedalo 11 državljanov in 2 državljanki te ponovno taiste republike. Tako smo, ne glede na to, da se je to pravico odločilo udejanjiti pravzaprav tako malo kandidatk in kandidatov, vsaj na prvi pogled pred zakonom in v smislu političnih možnosti udejstvovanja v tej parlamentarni demokraciji vsaj na prvi pogled vsi enaki. Toda kot ponavadi tako na tej danes, kdo bi si le mislil da tako sončni strani Alp, kot drugod, bo bržkone glede na vso to pred-predvolilno dogajanje držalo, da smo pred zakonom, res vsi enaki toda hkrati tudi, da so eni vedno bolj enaki kot drugi.

Enakost pred zakonom je torej vsem državljanom zagotovljena s tem, da ima pravico biti voljen za predsednika republike vsak državljan Republike Slovenije, ki bo najpozneje 21. oktobra 2007 dopolnil 18 let starosti. Da pa vsi državljani pred zakonom in v možnostih političnega udejstvovanja le nismo tako zelo enako enaki, pa je že na prvi pogled razvidno iz tega, kdo lahko pravzaprav sploh predlaga kandidate za predsednika republike. Kajti če je že pravica biti voljen za predsednika republike v smislu državljansko polnoletnega občestva univerzalna, se ta enakost takoj relativizira že s tem, da se polnoletni državljan ali pač državljanka sam za kandidata predsednika republike preprosto ne more kar tako prijaviti, pač pa ga lahko predlaga 10 poslancev Državnega zbora, ali uradno na Slovenskem registrirana politična stranka s podporo najmanj 3 poslancev Državnega zbora oziroma najmanj 3000 volivcev, ali zgolj skupina najmanj 5000 volivcev, ki bodo, tako kot tistih malo prej omenjenih 3000, za kandidaturo posameznega kandidata ali kandidatke zastavili svoj državljanski podpis na eni izmed upravnih enot širom domovine.

O vmesnem rezultatu nabirke 13 kandidatov in kandidatk za kandidate in kandidatke za predsednika domače republike, sicer govorimo, ker je časa za neposredno vložitev kandidatur pri Državni volilni komisiji v Ljubljani na Slovenski 54 skozi 9 še do 24.00 ure 26. septembra 2007. Tako seveda ni povsem izključeno, da se enajsterici z nalepko hočem biti predsednik in dvojici hočem biti predsednica javno ožigosanih kandidatov in kandidatk, pridruži še kak ali kaka državljan ali državljanka.

Toda že iz tega, kdo lahko pravzaprav predlaga posameznega kandidata oziroma posamezno kandidatko za predsednika republike, je nekako jasno razvidno, da je v komparativni prednosti, torej v smislu možnosti krojenja seznama predsedniških kandidatk in kandidatov bolj enaka od drugih prav aktualna domača politična kasta. Toda v nasprotju z logično pričakovanim, bodo kot zaenkrat kaže, s pomočjo političnih strank nastopili le trije kandidati, ki pa se bodo vsi primorani potegovati tudi za podpise in podporo njihovim strankam najmanj 3000 slepo privrženih volivcev. To so zaenkrat Zmago Jelinčič, katerega Slovenska nacionalna stranka zadostnega števila desetih poslanskih podpisov podpore v Državnem zboru pač ne premore in Darko Kranjc iz Stranke mladih ter Monika Piberl iz stranke Glas žensk Slovenije, ki jima zaradi zunajparlamentarnega obstoja strank, ki jima predsedujeta, drugega, kot da se po nabirko državljanskih podpisov v imenu promocije lastnega lika in dela ter nenazadnje tudi svojih strank odpravita na domači politično že razgreti teren, pravzaprav sploh ne preostane.

Gotovo pa je veliko bolj zgovorne reči za zaslediti med preostalimi desetimi uradno sicer neodvisnimi, a ne še tudi uradno nominiranimi kandidati za naslednji predsedniški mandat. Med njimi bodo namreč kar trije kandidati, ki bodo ne glede na že nekaj časa znano podporo parlamentarnih strank, ki bi vsak zase z lahkoto k svoji kandidaturi pridobili deset poslanskih podpisov, nastopili kot neodvisni kandidati s podporo volivcev. To pa so, predvsem zaradi navezanosti na strankarske ustroje razpredene po vsej domovini, pravzaprav prvokategorniki teh predsedniških volitev in že zato nekoliko pred zakonom in v smislu možnosti udejstvovanja na predsedniških volitvah bolj enaki kot vsi drugi kandidati za kandidate za predsednika republike. Gre pa seveda za Lojzeta Peterleta, Danila Tuerka in Mitja Gasparija.

Ker je danes po Lojzetu Peterletu, ki je 5000 državljanskih podpisov strankarskih privržencev SDS, Nove Slovenije in SLS nabral že v ponedeljek, zgolj simbolično pa jih bi naj zbiral še do četrtka, ko bo tudi uradno vložil svojo kandidaturo, to uspelo tudi Danilo Tuerku, za katerega je v vrstah pred upravnimi enotami stal predvsem strankarski ustroj Socialnih demokratov, ne gre pa za dvomiti, da 5000 podpisov pravočasno za Mitjo Gasparija ne bi uspelo zbrati tudi terenskim podružnicam Liberalne demokracije, je vsa ta neenakost med temi tremi od drugih pač bolj enakih kandidatih za predsednika republike več kot očitna.

Še naprej namreč ostaja povsem negotovo, ali se bodo kot nestrankarski kandidati, kar pomeni da na domačem političnem terenu za njih 5000 državljanskih podpisov pač ne zbirajo strankarski zaupniki in aktivisti, v uradno tekmo za naslov predsednika republike tudi dejansko uvrstili predsednica YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa Elena Pečarič, podjetnika Marjan Beranič in Jože Andrejaš, samostojni kulturni delavec Artur Štern, študent Matej Sedmak, upokojenec Pavel Premrl ter samooklicani borec za okolje Jožef Horvat.

In zakaj bi si torej tako zelo očitno prvokategorni kandidati, sploh naložili vso to dodatno terensko delo in po tekočem traku iz dneva v dan mlahavo stiskanje rok? Predvsem zato, ker je v Republiki, za katere predsedniški položaj se potegujejo, po zakonu o predvolilnih kampanjah, ta uradno dovoljena šele zadnji mesec pred samimi volitvami. In še zato, ker lahko z vsakodnevnim romanjem na raznorazne pasje procesije in druge bolj ali manj kulturne ali pač športno-zabavne dogodke v smislu politične agitacije in motivacije domačega volilnega telesa še kako dobro izkoristijo prednost, da so v smislu političnega udejstvovanja na parlamentarnih volitvah pač še kako bolj enaki od vseh drugih kandidatov za kandidate za predsednika republike. Toda tako to pač gre.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z v oči bodečo politično neenakostjo aktualnega boja za naslednika aktualnega predsednika Janeza Drnovška v zobeh poskrbel Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>