Sreda, 5. 9. 2007
goran
* Brneče zvočne prakse že nekaj časa ponujajo nekatere izmed bolj zanimivih trenutkov v sodobni glasbi. Rojeva se vedno več izrazov s predpono »drone«, tista, ta čas najbolj popularna (in tudi najbolj inovativna) podžanra pa sta gotovo ambientalni ter doom drone. Prvega se glasbeniki najbolj pogosto lotevajo s procesiranjem kitarskih zvokov, pri drugem pa gre običajno za bolj klasična strunanja, ko brnečo tvorbo skupaj postavi več glasbenikov (pogosto le kitaristov). Vendar pa je to le neka pavšalna označba, saj so različna prečenja v okviru drone glasbe prej pravilo kot izjema. Tako pogosto naletimo na najrazličnejše kombinacije glasbenikov, ki bi si jih, če bi sodili po njihovih poreklih, včasih težko predstavljali skupaj (bodisi v studiu ali pa na odru). Bolj kot ustvarjanje glasbe po nekih formulah in pravilih te glasbenike pač zanima preizkušanje novih idej, ki jim vedno znova odpirajo še neraziskan prostor. Prav ta odprtost je ključ do njihove neizmerne kreativnosti in tako ni naključje, da znotraj »dronea« najdemo celo vrsto glasbenikov, ki se letno (pod različnimi psevdonimi) pojavijo tudi na več kot desetih novih ploščah.
V tričlanski zasedbi Grave Temple sta se našla kar dva taka glasbenika. Najprej je tu Stephen O’Malley, sicer najbolj znan kot polovica jedra doom metalcev Sunn o))) ter soustanovitelj ene najbolj dejavnih založb na tem področju – Southern Lord Records. Poleg številnih sodelovanj preko svoje matične zasedbe, ko kitaro največkrat prekriža z glasbeniki znotraj tistih bolj običajnih rockovskih praks, se O’Malley mnogoterih druženj loteva tudi samostojno. Takrat ta sodelovanja postanejo še precej bolj zazrta v eksperiment, med bolj opaznimi imeni pa sta, denimo, Merzbow in Peter Rehberg, s katerim je O’Malley, združen pod znamko KTL, letos objavil že drugi dolgometražec. Naslednji zelo opazen glasbenik na O’Malleyjevem seznamu je avstralski strunar in tolkalec Oren Ambarchi, ki povprečnemu poslušalcu sicer ni tako znano ime kot predhodnji dve, vendar pa gre za, znotraj eksperimentalnih godb, zelo uveljavljenega glasbenika. Dejaven je že vse od konca osemdesetih let minulega stoletja, v tem času se je preizkusil v tistih bolj klasičnih formacijah, v zadnjem desetletju pa predvsem kot samostojni glasbenik. Ukvarja se z raziskovanjem zvočnosti, ki si jo odpira s procesiranjem kitarskih zvokov, zabeležil pa je že sodelovanja z eminencami tipa Christian Fennesz, Phill Niblock, Keith Rowe ter drugimi. Sodeloval je tudi že z zasedbo Sunn o))), tokrat pa se je torej O’Malleyju pridružil pod znamko Grave Temple. Formacijo je zaokrožil madžarski vokalist Attila Csihar, ki si je prepoznavnost izoblikoval kot frontman kultne madžarske black metal zasedbe Tormentor, največ pozornosti pa je bil deležen preko sodelovanja z norveškimi kontroverzneži Mayhem. Csihar in Ambarchi sta sicer že sodelovala v postavi Burial Chamber Trio, kjer je ob njiju strune brusil tudi Greg Anderson, solastnik Southern Lord Records, ter druga polovica jedra Sunn o))).
Za serijo treh izraelskih koncertov, ki so se zgodili v lanskem juliju le slab teden po začetku libanonske vojne, pa je Andersona pod novim imenom torej zamenjal njegov prijatelj Stephen O’Malley. Na ploščku ‘The Holy Down’, ki je v 3000 izvodih izšel letos, je trojica zabeležila enourni posnetek, s katerim se predstavljajo v vsaj na prvi posluh zelo prepoznavni formi. Vendar pa je ob temeljitejšem poslušanju mogoče razbrati skrbno sestavljanje struktur, kar bržkone lahko pripišemo Ambarchiju, ki predvsem v prvem delu zvok svoje kitare preko številnih efektov razstavi do neprepoznavnosti. V tem delu sta zelo zadržana tudi O’Malley, ki s svojo kitaro postavlja ambientalno kuliso, ter Csihar, ki le občasno komaj slišno izusti posamezen šepet. V osrednjem delu intenzivnost okrepijo in tu Ambarchi ter O’Malley že začneta postavljati intrigantne kitarske strukture, precej bolj gromek in kričav pa z glasom, ki ga izvablja iz trebuha, postane tudi Csihar. V zadnjih petnajstih minutah se Ambarchi preseli za bobne, kjer prikaže nekaj veščin, ki si jih je pridobil z bobnanjem v hrup zazrtih formacijah. Postavljanju vrhunca pa sledita tudi O’Malley ter Csihar in družno dosežejo to, kar naj bi slednji izjavil na koncertu: »Vojno bomo prinesli na oder.« Kljub temu da se osnovna forma tovrstnih setov torej ponavlja, pa glasbeniki znotraj nje vedno znova iščejo nove ideje in táko intrigantno eksperimentiranje združijo z atraktivno koncertno predstavo. To pomeni, da posnetki njihovih koncertov nudijo več kot dovolj užitka tudi ob poslušanju v domačem fotelju, v kar se bomo prepričali tudi v naslednji uri, ko bomo v celoti prisluhnili preostanku posnetka, ki smo ga začeli poslušati v podlagi.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>