Včeraj se je v Stari elektrarni premierno odvila predstava Oblivijon, ki je nastala pod ustvarjalno taktirko Ivana Peternelja ter v produkciji Maske. Mladi performer se je po dokončanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo institucionaliziral v Slovenskem mladinskem gledališču, kot igralec in gibalec sodeloval v skupini Betontanc ter v gledališču Muzeum. Ustvaril je tudi več samostojnih predstav, kot so Križev kralj in Medium coeli.
Tokratno uprizoritev je začrtal s pomočjo štirih preostalih akterjev, med katerimi sta bila Primož Bezjak iz Betontanca ter Barbara Kukovec iz Vie Negative. Odrski druščini sta se priključili še predstavnici mlajše generacije Maša Knez Kagao ter Sabina Schwener. Za glasbeno spremljavo je prepričljivo poskrbel širok vokalni razpon Irene Urankar, ki je pripela predvsem klasično obarvane melodije.
Zgodba v Oblivijonu se začne v rdečem krogu, znotraj katerega se pet nastopajočih odpelje na kolektivno pot gibalne transcendence. Čeprav jo zaznamuje usklajenost, v tej nihče ne prestopa meje, kjer se začne drugi, med udeleženimi ni fizične interakcije. Obredno vzdušje še poudari počasno gibanje, ki se konča v statičnih jogijskih položajih. Čeprav so ločeni, je njihova individualnost neosebna, saj so na nek način vsi eno oziroma vsaj jasno definiran del celote. Njihov spol se skriva v enakih, črnih kostumih.
Ta aspekt se začne spreminjati z moškim principom kvadrata, ki se pojavi poleg ženske linije kroga. V njem se odvije moški duet ostrih gibalnih linij. Spol vedno bolj stopa v ospredje, sploh ko ena od akterk obsedi na kupu belega peska, kjer meni nič tebi nič znese veliko jajce. To jo zaznamuje, da se kot Velika mati distancira od ostalih akterjev in se prepušča le še lastnim vzgibom. Tudi drugi nastopajoči, ki sicer še raziskujejo delovanje v paru, krenejo po poti vedno večje individualizacije. Ta doseže vrhunec, ko zamenjajo kostume.
Gledalec vedno bolj ugotavlja, da je priča magičnemu dogajanju, ki spominja na Aličino deželo, v kateri se svetovi menjajo hitro in brez kakega logičnega zaporedja. Ali gre za sanje, intuitivne občutke, spomine iz otroštva, je vseeno. Kreativni duh predstave se je raje odločil za ustvarjanje samo po sebi. Pri tem mu pomagajo nadvse domiselni kostumi, sicer delo Barbare Stupica, ki se po odvrženi brezoblični črnini prelevijo v barvite krinoline in klobuke.
Predstava umešča gibalni izraz nekam med ples, lutke, cirkus in gledališče. Pri tem si pomaga z nekaterimi preprostimi scenografskimi vložki, kot je s stropa viseča vrv, namenjena guncanju ter skrinja, na kateri se lahko stoji, za iskanje preprostih gibalnih rešitev pa nastopajoči uporabljajo kar svoja telesa.
Predstava se dramaturško drži na začetku vzpostavljene atmosfere in se bolj kot v gibalnih poteh in vsebinski sporočilnosti razvija v določenih kompozicijah, v katerih se dogajanje zacikla. Nekatere od teh so izvirne in predvsem kažejo velik potencial, ki pa se poglablja dalje od začetne pozicije. Tudi dekle, ki je popolnoma zavito v mumijo, stoji na odru, na koncu le pomiga s prsti, pa čeprav njena nemobilnost marsikaj obeta. Tudi prehajanje svetov, tako privlačno za gledalčeve oči, se zaključi prezgodaj.
Dogajanje iz ozadja spremlja statični video, ki prikazuje znanstvene postopke. Kaj bi lahko bilo bolj nasprotno nedokazljivosti človeške domišljije kot to? Ali kot pravi avtor, je »morda Oblivijon oda samemu življenju, poklon evoluciji in človeški zavesti, pa čeprav je prav slednja večkrat temni madež naše vrste«. Na kateri točki tega razvoja se je človek odločil, da so igre podzavesti namenjene le otrokom, ustvarjalno žilico zadovoljil s pasivnim sprejemanjem, potrebo po kreativnem udejstvovanju pa zamenjal za zabavo iz ugodja?
Si domišlja Alja.
Komentarji
komentiraj >>