Letošnji tematski motiv 14. mednarodnega festivala Ex Ponto »Politika in gledališče« bo vsekakor navrgel številna vprašanja, pomisleke in navzkrižna stališča pri gledalcih. Dvorezno je namreč zarezalo že na samem začetku. Kaj je ob slovenski premieri Tito, izbrani diagrami hrepenenja imelo več politično uprizoritvenega naboja: Predstava sama ali predhodni nastop župana, ki je nagovoril (i)zbrano občinstvo?

Vprašanje puščamo odprto, pri individualnih odgovorih pa bodite neizprosni. Letošnji festivalski program je posegel po evropskih produkcijah z močno politično držo tako na družbeni kot individualni ravni in med drugim izhajal tudi iz opažanja deficita tovrstnega uprizarjanja na domačih tleh. Da bi programska zasnova v slovenski prostor doprinesla poleg polemik tudi »politično ustvarjalno korajžo«, je ena ključnih prizadevanj direktorja Ex Ponta, Damirja Domitrovića Kosa:

Letošnje predstave na festivalu bodo prerešetale aktualne problematike, ki se zažirajo predvsem v države vzhodne Evrope, vsekakor pa nekatere pritičejo tudi nam. Če omenimo najbolj reprezentativne: s temo (e)migracij se bosta ubadali predstavi Sclavi - Emigrantova pesem iz Češke ter Vrni pošiljatelju - Pisma iz šotorov v francosko-nemški koprodukciji. ČRNAdežela in Srednja Evropa te obožuje bosta posegli v srž »evforičnega« vstopa v Evropsko unijo in posledičnega razosebljanja državnih identitet. Predstava Enkrat v življenju moraš resno prenehati z neumnostmi pa bo kritično objasnila, kako je izginotje političnih diktatur povzročilo vznik oblastne ekonomije, obilnega potrošništva in hlastanja po materialnih dobrinah. Smernice nevarne nekompatibilnosti različnih narodnosti in ogroženost tranzicijskih držav pa bodo skupno začrtale tokratni programski koncept.

Festival poleg Tita ponuja še dva slovenska koprodukcijska projekta. S sodelovanjem Prešernovega gledališča Kranj je nastala uprizoritev Življenje v senci bananovca, Drama SNG Maribor pa se bo predstavila z Malim princem. Prva prikazuje tragično družinsko zgodbo, kjer gon po oblastiželjnosti usodno poseže v zasebnost njenih članov, vse zaradi dobičkonosnega družbenega pritiska in nenadzorovane želje po uspehu. Uprizoritev, ki jo je režiral Litvanec Garužinis, ima tri različice; hrvaško, slovensko in pa festivalsko - kot prirejen spoj obeh.

Za mariborsko uprizoritev pa je pomembno omeniti, da je nastala zgolj po motivih de Saint-Exupéry-jeve knjige in gre za povsem avtorski pristop. Režiser de Brea je k prvotni predlogi vključil še dodatno literarno referenco, in sicer knjigo Veter, pesek in zvezde istega avtorja. V samo uprizoritev pa angažiral tudi baletne plesalce in tako k močnemu vizualnemu jeziku in multimediji dodal še gibalne discipline. Podrobneje o koprodukciji in omenjenem projektu Vili Ravnjak:

-----------

Politično gledališče kot izrazito multiplastno definiran pojem nedvomno razpira obsežno in prepleteno interpretiranje označbe političnega. Kdaj gledališki dogodek postane političen? Ob politični vsebini, s provokativno postavitvijo, zaradi idejnih družbeno-kritičnih opazk, morda ob obisku nekega politika ali pa ob (ne)naklonjenem promoviranju v medijih?

Oba (umetniško) vodilna moža omenjenih gledaliških hiš imata do oznake politično dokaj raznolik odnos. Borut Veselko, direktor PGK, izpostavlja pomanjkanje kritičnega odnosa politikov do kulturne situacije v Sloveniji. Meni, da jih niti zares ne zanima, za kaj natančno se njihova finančna sredstva dejansko porabijo, kaj sploh finančno podpirajo oziroma česa ne. Obenem pa dodaja, da je primanjkljaj politično usmerjenih dogodkov posledica tega, da naš prostor preprosto ni dovolj »politično zrel« in da se morebitna »bojazljivost« gledališč sovpada s tisto v politiki.


Da je pojem političnega še kako ambivalenten, se izraža tudi skozi komentar Vilija Ravnjaka, ki meni da je sodobni teater – teater z majhno politično težo. A obenem misel radikalno zaostruje in dopolnjuje, saj dodaja, da pa je lahko v nekem drugem diskurzu že vsako javno prezentiranje že politično. V tem kontekstu pa izpostavlja tudi izbiro in sestavo posameznega repertoarja, ki vpliva na določen prostor in ljudi.




---------------

Razvpita, odmevna in »špektakularna« predstava Tito, izbrani diagrami hrepenenja, ki je v torek v Križankah pompozno in masovno otvorila festival, je po gostovanjih v tujini končno bila deležna tudi slovenskih (ne)reakcij. Odstop makedonskega ministra za kulturo, tik pred bitolsko premiero v marcu, je vsekakor poskrbel za prodorno promocijo projekta tudi izven meja. Tamkajšnji dramatični spremljevalni pripetljaji, ki so seveda rezultat specifičnih lokalnih trenj, pa več kot očitno potrjujejo, da sta makedonska kulturna politika in država sama še zmeraj izjemno občutljivi, ko besede nanesejo na seciranje polpretekle »domače« zgodovine.

-----------

Tito je po vihravi premieri v Bitoli preizkusil še odre v Italiji, Nemčiji in na Hrvaškem. Kako so ga sprejeli tam? Z distanco? Kot slabo vest? Kot eksotiko morda?

-------------

Za včeraj je bila napovedana tudi predstava "Fuck Darwin, ali kako sem se naučil ljubiti socializem". Gre za koprodukcijo črnogorskega, egiptovskega in nemškega izvora. Tekst temelji na improvizacijah, razgovorih z igralci in govoru egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja "Nacionalizacija Sueškega prekopa" z dne 26. 7. 1956. Predstava pa je žal odpadla. Kje se je zataknilo, nam je pojasnil programski direktor Ex-Ponta, Damir Domitrovič Kos.

-----------

Toliko o "ne-vmešavanju" politike v kulturo.


Naslednjemu festivalskemu terminu prisluhnite v ponedeljek ob 16-ih. Današnjega pa sta pripravili Zala Dobovšek in Ariana Ferfila.