Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Festivalski termin II: EX PONTO; ponedeljek, 17.IX.07 ob 16.00 (4250 bralcev)
Ponedeljek, 17. 9. 2007
Zala Dobovšek



Po medlo efektnem Titu in nesojeni predstavi F**k Darwin sta minuli petek in soboto festivalski program zapolnila dva udarna dogodka, ki sta skompenzirala uvodna umetniška in produkcijska »spodrsljaja«. V Katalogu Heroja so tovariša Tita tokrat razčlenjevali v retrospektivnem laboratoriju, predstava Sclavi – emigrantova pesem pa je impulzivno poteptala tla Stare elektrarne.

Gledališka skupina AKHE, imenovana tudi »peterburško inženirsko gledališče«, ki se je na Ex Pontu predstavila s Katalogom Heroja, velja za izrazito avantgardno usmerjen teater. Njihov slog uprizarjanja temelji na uporabi različnih žanrskih pristopov; od slikarstva, vizualizacij do glasbe in giba. Eksperimentalne uprizoritve, ki načeloma ne temeljijo striktno na literarnih predlogah, so s svojo množičnostjo izraznih sredstev skupino sčasoma splošno opredelile kot »optično gledališče«. Strast do tehnološko-mesenih raziskovanj pa bi bila najbrž kar umestna oznaka, ki bi jasno zaokrožila celostno delovanje skupine.

Klikni za veliko sliko: Katalog heroja se v kult Tita zasidra na principu mozaičnih slik, ki bolj kot zgodbo samo, sestavljajo in zapletajo predvsem atmosfere. Na projekciji napovedani naslovi, ki so se tokrat jezikovno poigravali s sorodno slovenščino, nas uvedejo v osrednjo temo sledečega prizora. A za nadaljnjo razumevanje vsebine se je potrebno prebiti skozi krepko pregrado simbolov, ki jih igralca Pavel Semchenko in Maxim Iasev preigravata na tisoč in en način ter izkoriščata za svojo specifično interpretacijo politične ikone.

Tito, vsebinsko asociiran z osrednjimi pojmi, kot so slutnja, pozaba, življenje, optimizem in čustvovanje, pa na odru večino časa obstaja le kot gledalčev privid, njegovo lastna namišljena kreacija. Kar ga posredno »fizično« opredeljuje in osebnostno simulira, je pestra tehnološka uporaba senzorskih žarkov, projektorjev, ognja in škripcev, ki na kratkočasne načine označujejo in zapolnjujejo dane prostore.

Kljub temu, da igralca s svojo pojavo delujeta skorajda komično, pa njuno osredotočeno gibanje po odru poteka »smrtno resno«. Realizacije idej so namreč plod neprestanega sporazumevanja med njima, ki zagotovi natančno zvočno in svetlobno odrsko organizacijo. Ne maloštevilni eksperimenti zahtevajo centimetrsko natančnost in predvsem mirno roko, vse to pa vzbuja napetost in negotovost tudi pri občinstvu. Če opomnimo le na streljanje z razdalje v pločevinko piva ali pa visenje stropa s pomočjo ne ravno razkošnega škripca.

V tem večnamenskem laboratoriju se tudi zvok ustvarja sočasno in po principu eksperimentiranja, Titovo identiteto pa se postopoma razporeja v simbolične konture kozmopolitanstva, karizmatičnosti in ikonografije. Kot nekakšen ubran »intelektualni peskovnik« je Katalog heroja predstavil še eno različico razumevanja nekdanjega predsednika, svoja prava stališča pa ravno prav zakodiral, tako da je ostalo dovolj prostora tudi še za nekaj hudomušnosti.

V soboto zvečer pa se nam je obetala predstava, ki je osvojila že kar lepo število nagrad, med drugim leta 2006 kar tri na edinburškem festivalu Fringe. Povsem upravičeno. Sclavi – emigrantovo pesem bi lahko označili kot kompaktno fizično akcijo, ki skorajda ne dopusti trenutka počivalnega diha. Ne gledalcem, kaj šele akterjem.

Mednarodni gledališki studio Farma na pečini iz Prage za svoje konceptualne podlage v centralno točko postavlja fenomen ekspresivnosti telesa in njegovo uporabno univerzalnost. Stičišča žive telesnosti in zgodovinskih dejstev studio uporablja kot orodje za poglabljanje v krizo kulturno-družbenega dogajanja, in sicer tako preteklega kot sodobnega.

Zgodba v Sclavi-ju govori o anonimnem emigrantu, ki se po desetih letih iz Amerike vrne domov. Nepričakovano pristane na spolzkih tleh: hči ga več ne prepozna, žena se ga izogiba, razdvojenost in prazen prostor, ki sta nastala v času njegove odsotnosti, pa sta mu izničila še tiste minimalne pogoje za preživetje. Izkušnja emigranstva mu je odtegnila najbolj primarne pravice, razsula psiho, onemogočila funkcioniranje v novem-starem svetu in ga vsadila v začaran krog. Zgodba je obrobljena s podatkovnimi dejstvi iz leta 1930, ki so bili raziskovani na ozemlju Slovaške.

Sam začetek predstave je preprosto treba omeniti. Iz teme se nenadoma silovito proti občinstvu zažene masovni voz, ki z hrupnim odjekom pri odpiranju velikih vrat vrže gledalca v turbulentni pričetek dogajanja. Iz voza, ki skozi celotno dogajanje služi kot osrednji rekvizit in je obenem tudi nekakšno zaodrje za igralce, se ob udarcih bobnov usujejo plesalci.

Telesna in vokalna intenzivnost, katerih se polaščajo nastopajoči, neprekinjeno polni oder in usahne le tam, kjer to potek zgodbe zahteva. Njihova kolektivna artistična spretnost, prožnost in moč kot za šalo vihtijo naokoli že omenjeno vozilo in mu skozi relativno jasne znake spreobračajo namembnost.

Hipne spremembe dogajanja, ki prekinjajo impulzivno gibanje, imajo pridih brechtovskega potujevalnega efekta - in to ne samo teoretično, ampak v polnem pomenu besede. Nenadni trušči bobna ali trobente grobo prekinjajo gledalčevo morebitno sočutje in ga sunejo v popolnoma nov prizor. Tam, kjer plesalke nastopajo kot poosebljen zbor, pa se razpirajo tudi stilizirani zametki antičnega gledališča.

Klena telesa in prodorni glasovi so v svoji dinamiki povsem razrahljali umanjkanje razumevanja tujejezičnega besedila. Psiho-fizična prisotnost, ki jo je skupina zmožna posredovati, namreč seže preko zgodbe same, ki morda ostane le še nujna preddispozicija za motivacijo giba. Široke razpone čustev razočaranja, obupa, evforije in praznosti je artistična ubranost posredovala konkretno.

Nasprotno vihravemu uvodu pa se Sclavi sklene v spokojnem vzdušju in nič kaj optimističnem ozračju. Ropot in razgibanost ponikneta, osrednji junak pa po vseh robustnih izkušnjah utone v postopnem ugaševanju luči in po vsej verjetnosti odide podobno mrakobni prihodnosti naproti.

Tokrat se je refleksivno ekspon(t)irala Zala Dobovšek.

Naslednji festivalski termin EX PONTA bo na sporedu 21. 9.



Komentarji
komentiraj >>