Jasno je že, da so se republikanski vojni jastrebi, ki celotnemu planetu narekujejo tempo priprav na bližajočo se vojno z Irakom, upravičevanja svojega napada za kontrolo nad črpanjem naftnih rezerv, nad katerimi se je razbohotil režim Sadama Huseina, lotili povsem nespretno. Administraciji ameriškega vojaškega poglavarja so to nenazadnje očitali celo iz ameriške demokratske politične margine, ki je zaradi uspešne propagandne vojne na ameriških trenutno prav nič svobodnih tleh, ostala brez vsakršnega vplivanja na politične odločitve republikanskega režima Georga Busha mlajšega. Na svojo nekdanjo demokratsko slavo so tako že pred časom opozorili z zgledom svoje predsedniške ikone Johna F. Kennedija, ki je takrat sovražne hladnovojne aktivnosti Združenih težav Amerike pred celim svetom opravičil s predstavitvijo satelitskih posnetkov sovjetskih raketnih baz na Kubi.
Toda očitno tudi Busheva administracija le ni tako zelo povsem imuna na domače in mednarodne pritiske o nujnosti neizpodbitnih dokazov, da ima Irak in njegov diktator Sadam Husein na zalogi res še kar nekaj arsenala orožja za množično uničevanje. In zato so se v trenutni administraciji odločili, da ponovijo propagandistično vajo demokratske predsedniške ikone izpred slabega pol stoletja. Tako naj bi danes ob pol petih po našem času nekdanji general in sedanji ameriški sekretar za zunanje zadeve na ministrski seji Varnostnega sveta Združenih narodov predvsem njegove ameriški vojaški volji nepokorne stalne članice z novimi obremenilnimi dokazi prepričal, v nujnost nove reslucije za vojaško posredovanje v Iraku.
Kljub temu, da celo tiskovni predstavnik State Departmenta Richard Boucher v isti sapi prizbava, da naj novi dokazi ne bi bili kako posebno presenečenje, pa naj bi vojne omahljivce Powell prepričal predvsem z vohunskimi posnetki iraških mobilnih laboratorijev za izdelovanje biološkega orožja in s prepisi prisluškovanj telefonskih pogovorov med predstavniki iraške vlade. Prav tako pa se v diplomatskih krogih že ve, da naj bi bil propagandistični nastop vsaj po funkciji prvega moža ameriške zunanje politike nekakšna svojevrstna priložnost predvsem za stalno, s pravico veta oboroženo članico Varnostnega sveta Francijo in s februarjem predsedujočo Varnostnemu svetu Nemčijo, da ne glede na vse glasnejša domača nasprotovanja vojaškemu napadu na Irak, njuni vladi vseeno nekoliko utišata svoje uradno nasprotovanje vojni v Iraku.
Vprašanje nameč je, ali si ne glede na ameriško zagnanost, da skupaj z najzvestejšimi državami zaveznicami sami obračunajo z režimom Sadama Huseina, vsaj uradno iz suverenih držav sestavljena mednarodna skupnost, ta trenutek sploh lahko privošči novo blokovsko delitev na države, ki so – vsaj do neizpodbitnih dokazov o Huseinovem arzenalu orožja za množično uničevanje – proti vojaškemu napadu Iraka, in na države, ki slepo zaupajo ameriški vojaški volji. Vsekakor je propagandna akcija, katere vrhunec naj bi bil popoldanski nastop ameriškega zunanjega državnega sekretarja Collina Powella dobro premišljena in načrtovana.
V njej tako sodelujejo tudi ameriški vojaški volji najbolj uslužni demokratični režimi zahodnega sveta. Tako je svoj del propagandističnih nalog, ki naj pripeljejo do mednarodnega konsenza o vojaškem posredovanju nad Irak, uspešno opravil tudi španski premier Jose Maria Aznar. V današnji izdaji nekega španskega časnika se mu je tako povsem nedvoumno zapisalo, da ima iraški predsednik smrtonosni arzenal orožja. Tega naj bi sestavljalo več ton kemičnega in biološkega orožja, med katerim je tudi 8500 litrov antraksa. Vira svojih navedb mu zaradi propagandistične narave svojega pisanja seveda ni bilo potrebno posebej navajati. Vsem vojaškim dvomljivcem pa je sporočil, da Varnostni svet Združenih narodov ne sme več trpeti zasmehovanja svoje avtoritete in da ni čas, ko bi si lahko privoščili nesolidarnost s prijatelji in zavezniki.
V enakem duhu se je glasilo tudi pojmovanje iraških razmer in mednarodne skupnosti, ki si ga je prav tako usklajeno z ameriškimi propagandisti privoščil britanski zunanji minister Jack Straw v današnjem pogovoru za BBC. Kljub temu, da britanske obveščevalne službe ne posedujejo nobenih dokazov o povezanosti iraškega režima z nedoločenim in neoprijemljivim terorističnim zlom – Al Kaido, je ta povsem vehementno zatrdil, da jih skrbi predvsem svobodno okolje za delovanje članov Al Kaide, ki naj bi ga zagotavljal Irak. Tako ali tako pa naj bi bilo tudi povsem obče znano, da Bagdad na splošno podpira terorizem.
Svoj lonček k propagandističnim prizadevanjem za upravičitev vojne v Iraku pa poskušajo pristaviti tudi v nad ameriško vojaško veličino fasciniranimi državami tako imenovane vilnuške skupine, katere članica je tudi Slovenija. Tako so že pripravili posebno deklaracijo v podporo ameriški politiki do Iraka. Objavili pa naj bi jo še danes, nemudoma po monodrami, ki jo bo pred Varnostnim svetom za cel svet uprizoril Collin Powell.
Propaganda je propaganda. In ukazi so ukazi. Ne glede na besede domačega Natovskega prvoborca – zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da ima Slovenija zaenkrat do deklaracije o brezpogojni podpori ameriški politiki do Iraka še diplomatske zadržke, pa ostaja dejstvo, da je največji dosežek usklajene propagandne akcije za vojaško posredovanje v Iraku to, da bo po današnjem popoldnevu večina zahodnega sveta Sadamu Huseinu napovedala vojno. Zaradi pregovorne diplomatske in politične uslužnosti do ameriškega hegemona pa bo med njimi tudi Slovenija.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z globalnimi propagandističnimi uspehi ameriškega vojaškega poglavarja v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>