Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 5. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 12. 10. ´07 ob 10.00) AESOP ROCK: None Shall Pass (Definitive Jux, 2007) (3480 bralcev)
Petek, 5. 10. 2007
jizah



Dolgo napovedani album enega od kreatorjev in nosilcev novodobnega new wave ameriškega hiphoperskega podtalja, Aesop Rock, je letos vendarle ugledal luč sveta. Beli raper je lani vstopil v tretje desetletje svojega življenja, s katerim naj bi kot izvajalec postal veliko bolj zrel, nekaj takega pa je kanil dokazati tudi na letošnjem albumu »None Shall Pass«, ki ga je tako kot v zadnjih letih vse svoje samostojne izdelke izdal pri new-wave undergrounderski založniški hiši »Definitive Jux«, nad katero bdi raper in producent El-P. Le-ta je v začetku letošnjega leta že dokazal vso svojo veličino, kmalu po izidu novega albuma Aesop Rocka pa je na police s ploščami zavila tudi plošča Roba Sonica, ki zaokrožuje letošnje delo ekipe »Definitive Jux«, za katero s(m)o mnogi mislili, da bo počasi usahnila, saj je nekaj let precej slabe založniške politike in abstinence najvidnejših in najvitalnejših členov založbe resno nakazovala smernice nad katerimi njihovi privrženci in tudi drugi opazovalci niso bili najbolj navdušeni. No, ob izdaji odličnega albuma El-P-ja v začetku leta in zanimivem albumu Roba Sonica »Sabotage Gigante«, ki je luč sveta ugledal konec septembra pa poleti izdani že peti, uradno pa četrti polnometražni pridelek Aesop Rocka zaokrožuje trojec, ki naj bi poslušalstvo prepričal, da založbe Definitive Jux in njihovega dela še ne gre odpisati.

Ian Matthew Bavitz kot se sicer glasi pravo ime Aesop Rocka, ki domuje v Long Islandu in je vsaj glede besedil globoko navezan na New York je svoje delo pričel še pred nastankom zloglasne založniške hiše »Definitive Jux«, leta 1997 pa je v cd-r obliki »izdal« svoj najavni album »Music For Earthworms«. V bolj resnih založniških izdajah so mu sledili še trije albumi in nekaj ep-jev, letos pa je luč sveta ugledala dolgo pričakovana plošča »None Shall Pass« na kateri je znova združil moči s producentom Blockhead, katerega vpliv je na njegovem poslednjem rednem albumu »Bazooka Tooth«, ki datira v leto 2003, še kako izostal iz kompletne slike Aesopovega ustvarjanja.

Produkcijske niti albuma so tokrat prevzeli glavni akterji založbe Definitive Jux. Sedem podlag je zagrešil Blockhead, za pet podlag je poskrbel Aesop Rock sam, po eno pa sta priskrbela El-P in Rob Sonic, s katerim se je nato Aesop Rock odpravil tudi na turnejo. Pestri mešanici zlomljenih sintetizatorskih zvokov, eklektičnega popotovanja znotraj večplastne celote in občasnih »nizkotonskih« izpadov Blockheada, se poskuša ob bok postaviti rahlo futuristična produkcija Aesop Rocka. Starošolsko rapanje, ki tokrat prinaša precej manj nasnemavanj kot smo jih bili do sedaj vajeni pri Aesopu je očitno postalo le platforma za bolj izrazne beate sloneče na futurističnih vložkih, ki prevzemajo estetiko starošolskih vzorčenih hiphop boom bap beatov, kreiranih na nov, sodoben način. V zadnjem komadu se mešanici do sedaj v diskografiji Aesop Rocka dokaj neznanega elektronskega eksperimenta, tradicionalnih hiphop samplov, zlomljenih »sintov« in funka z mnogimi zvočnimi efekti pojavi tudi živi bend. Futuristični funk, kakršnega že nekaj let na novo definira El-P je očitno vsaj malo okužil Aesop Rocka, ki pa produkcijske perfekcije El-P-ja še niti približno ni dosegel. Nekonformne podlage gradijo svojo bazo na močnih in izraznih bobnih, prizvokih psihadelije, futurističnega funka ali pa celo precej umirjenih rockerskih riffov značilnih za hiphop produkcijo, ki jo ustvarjajo povečini belski producenti pa se razlegajo v tipično Aesopovsko paranojo spremljajočo skozi celoten album.

Besedilno je Aesop Rock postal veliko bolj umirjen, manj urgenten in na trenutke tudi bolj artikuliran. Besediči o razmerjih, ki nas spremljajo v življenju, dozorevanju, celo o iskanju notranjega miru, vendar pa vedno pri povedanem obstaja vsaj pridih entuziazma, otroškega navdušenja prepletenega v telesu odraslega človeka. Na trenutke deluje zmedeno, besedila so težko sledljiva in zanj tipično obširna, tako da poslušalcu ne pusti dihat in vsak trenutek poslušalčevega nesledenja te zapelje v slepo cesto od koder se težko vrneš v njegovo tematsko prepleteno zgodbo polno metafor in drugega okrasja. Vse skupaj v lažje prebavljivo celoto zacelofanira s smislom za humor. No, seveda pa njegova besedila še vedno ostajajo na stopnji angažiranosti, verbalnega prikazovanja stanja vrveža newyorških ulic, shizofreničnosti sodobne ameriške družbe, ki pa so povedane bolj odraslo, bolj neentuziastično, kot da je njegova mladostniška brezkompromisnost poniknila v neznano. Na trenutke se zdi, kot da je Aesop neosredotočen, kot, da nima več prave energije, da bi nastopil bolj odločno, spet drugič pa nastopa zelo odločno, urgentno in avtoritativno. Seveda je del besedil tudi tokrat skoraj nemogoče razvozlati, bistvo ostaja zamegljeno in delujejo surrealistično oz. nadrealistično, kar še naprej poleg urgentnosti in abstraktnosti ostaja njegova značilnost. Refleksiven album kuka v sedanjost, vendar za razliko od večine njegovih starih del večkrat pogleda tudi v zgodovino, besedilno pa se poglobljeno ukvarja s kapitalizmom, socialno zavednostjo, ulicami preplavljenimi z drogami in podobnimi vsakdanjimi pojavi. Močan glas, vrhunske sposobnosti, ki jih tokrat ni v celoti pokazal ter njegove satirične sposobnosti pa nadgrajuje z nekaj gosti. Le-te se ukvarjajo s težkim življenjem v mladosti in na stara leta in še marsičem drugem, vsekakor pa tokrat prav vsi popestrijo izdelek, saj tako kot njegovi založniški kolegi El-P, Cage in Rob Sonic tudi Breeze Brewin ter pevec indie rock zasedbe Mountain Goats, John Darnielle svojo vlogo opravijo več kot uspešno.

Aesop Rock si je vzel kar štiri leta časa do dokaže svoj rok trajanja. V teh štirih let je sicer produkcijsko precej napredoval, uvidel je katere odločitve v njegovi karieri do sedaj niso bile najboljše in jih poiskušal popraviti. Na trenutke je odplaval celo tako daleč, da je svoje spretno opletanje z jezikom, odločnost in mračnost poiskušal približati tako, da je besedilno in strukturno kompozicije postavil tako, da mora publika hočeš-nočeš sodelovati z njim. Od njegovih najsvetlejših in najinspirativnejših trenutkov s časov albuma »Labor Days« je precej oddaljen, kar se pozna tako pri energičnosti skladb, kot tudi pri revolucionarnosti na tem albumu umirnejših besedil, ki niso tako osredotočena kot doslej, kljub temu, da njegov smisel za detajle ostaja fascinanten, pa je morda k neosredotočenosti vplivala tudi čarobna lenobnost San Francisca, kjer zadnja leta Aesop domuje. Morda pa je prav selitev glavni krivec za ploščo od katere se je vendarle pričakovalo več.

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>