V galeriji Ganes Pratt se do 17. oktobra s svojo prvo samostojno razstavo v Ljubljani predstavlja mlad italijanski slikar Simone Settimo, sicer eden od varovancev Galerije Ganes Pratt in član leta 2000 ustanovljene slovensko-italijanske umetniške naveze Crash in Progress. To so v Benetkah ustanovili tam študirajoči umetniki Giorgio Andreotta Caló, Peter Furlan, Jaša Mrevlje, Martina de Lugnani in omenjeni Settimo.
Razstavo z naslovom One Day = One Life sestavljajo fotografije, razpršene po galerijskem prostoru po - verjetno samo avtorju -razumljivem tematskem principu. Gre pravzaprav za ljubko instalacijo fotografij različnih formatov, ravno prav všečnih in razumljivih, da gledalcu ponudijo hiter vpogled v avtorjevo zgodbo, hkrati pa umetniško toliko poetičnih, da gledalca zadržijo v svojem ambientu.
Ambient, ki ga ustvarjajo, pa je nekakšen videospot, fotodokumentarec vsakdanjosti, ki ga je avtor učinkovito zmontiral v momente realnosti, nadrealizma in skoraj magičnega realizma, ki odseva s posnetkov narave ali praznega urbanega prostora. Vse fotografije so avtorske in predstavljene v obliki diapozitivov, nanizanih na podolgovatem lightboxu, v obliki povečanih ali navadnih polaroidov ter barvnih manipulacij printov. Nekaj fotografij je prislonjenih ob steno kot del zgodbe, ki je ostala kot višek v avtorjevem razburjenem hotenju po posredovanju svojega pogleda. Edino za kartonasto maketo polaroidnega fotoaparat ni jasno, kaj počne tam, razen da morda asociira na fotografski atelje.
Gledalec ob vstopu v prostor pade v "vajb" podob, v beganje navidezne kamere po scenografiji, ki se spreminja iz mestne v počitniško, iz umetniške v naravno in spet nazaj v urbano, popotniško, mestoma depresivno in melanholično, načeloma pa precej radostno. Zanimiv je avtorjev zavedni "fleš" na vsake toliko fotografij, ko avtor družbeno-socialno neobremenjene prizore prekine s kritičnim posnetkom revščine ali družbene nekonvencionalnosti, torej s trenutno zaustavitvijo radožive pripovedi, ki jo plete okoli gledalca. Od gledalca je odvisno, kako bo razumel te trenutke nenadne zbistritve znotraj precej neobremenjenega in radovednega opazovanja okolice, ki ga avtor izpostavlja prek fotografij.
Pri razstavi One Day One Life je nekoliko vprašujoč avtorjev odnos do predstavljenih posnetkov, saj na prvi pogled dajejo varljiv občutek, da jih je avtor, kar se motivov tiče, raztresel po stenah naključno oziroma nepremišljeno. Zdi se, da je izbral nekaj svojih najboljših fotografij in jih neobremenjeno razporedil po prostoru. Po drugi strani pa bo gledalec, če bo sledil avtorjevemu zaporedju in se posvetil vsaki fotografiji, dobil občutek, da je ta fotografski dokumentarec perfektno zrežiran in zelo dobro vizualno izveden. Nekatere fotografije se ponavljajo v različnih formatih, nekatere so namenoma povečane, nekateri polaroidi ostajajo prazni in porisani z avtorjevim risarskim prispevkom. Skupaj ustvarjajo subtilno pravljico o resničnosti.
Prispodobo tetrisa slik, ki jim sledimo, je avtor naključno ujel v eni sami fotografiji z motivom znaka, na katerem piše: "Mercatino, Mobili usati, Curiositá" oziroma v prevodu "Mali trg, Rabljeni predmeti, Kuriozitete". Vse to se znajde tudi na fotografijah, katerih prizori aludirajo na fotografije iz naših miselnih albumov, ki se po motiviki verjetno ne razlikujejo prav dosti od Settimovih. Avtorju jih je uspelo sestaviti v soliden fotografski kolaž.
Gledala je Maja Lozič.
Komentarji
komentiraj >>