Ponedeljek, 8. 10. 2007
goran
* Jesen je prinesla tri nove odlične albume, s katerimi si bomo popestrili marsikateri večer, ko nas bo mraz prilepil na domači zapeček. Prvega je povila ena najbolj pronicljivih glasbenic zadnjih petnajstih let – PJ Harvey, ki je s strani poznavalcev ponovno požela odlične kritike. Hvalijo tudi novi album švedsko-argentinskega kantavtorja Joseja Gonzalesa, mnenja pa je s svojim novim naslovom nekoliko bolj razdelil Devendra Banhart. Medtem ko se delu kritiške srenje album ‘Smokey Rolls Down Thunder Canyon’ zdi Devendrov do sedaj najboljši izdelek, mu drugi očitajo zagledanost v svojo domnevno genialnost. Pri tem je zanimivo, da so mu take in podobne oznake lepili taisti kritiki, Devendra pa jih je (resda skozi svojo nekoliko ekscentrično govorico) sprejemal s posmehljivim nasmeškom.
Podobno se mu ves čas godi tudi s predalčkanjem njegove glasbe. Najbolj pogosto lahko ob njegovem imenu preberemo oznake freak folk, New Weird America in psihedelični folk, sam pa si je izmislil izraz »naturalismo«, s katerim zaobjame svojo znano doktrino, ki pravi, da vse izhaja iz narave. V tem kontekstu se raje posluži pisanih prispodob in ena od zanimivejših, preko katere se postavi v sredino svojih somišljenikov, pravi nekako takole: »Ben Chasny je vrt, jaz sem polž na napol požrtem solatnem listu, CocoRosie sta žuboreč potoček, Anthony (Hegarty) je palmovo drevo, Joanna (Newsom) korenina, ki se steguje proti soncu, Vetiver so sončni žarki, ki pronicajo skozi oblačke, v kotu pa sedita Damon ter Naomi in bereta (dobro) knjigo«.
Kljub temu da Banhart šteje šele 26 pomladi, že vsaj tri leta velja za glasbenika, ki narekuje tempo skoraj celotni neofolkovski sceni. Pa čeprav se, kot rečeno, sam ni tja nikoli postavljal. Prav tu verjetno tudi tiči razlog za nezadovoljstvo dobršnega dela kritikov, saj do Devendre gojijo neka povsem neumestna pričakovanja, ki imajo s tem, kar glasbenik počne, bore malo skupnega. Vendar pa je to že tema za Boba Dylana, zato na tej točki prostor raje odmerimo albumu, s katerim Banhart potrjuje, da ga zanimajo avtorji vse tja do tridesetih let preteklega stoletja. Med njimi se znajdejo Simon Diaz, Ali Farka Toure, Clive Palmer, pa tudi njegovi sodobniki, denimo Jamie Lidell, Marissa Nadler, Sir Richard Bishop in drugi. Še bolj temeljito kot na predhodnem albumu se tokrat loti tropicalie in enega njemu najljubših glasbenikov – Caetana Velosa. Tisto najbolj očitno skladbo, odeto v ritem sambe, celo pospremi z brazilskim besedilom, podobne estetike pa se loti tudi v skladbah v španskem jeziku, kjer idejo naturalizma razširi v neko univerzalno poduhovljenost. Ob južnoameriškem melosu z novega ploščka odmeva še svojevrstno prebiranje rhytm and bluesa, križanje soula in popa, gospel, trši rockovski ritmi, v skladbi ‘The Other Woman’ pa se loti celo reggaeja. ‘Smokey Rolls Down Thunder Canyon’ je torej izrazito eklektično zastavljen album, ki razkriva številne Banhartove vplive, a jih uspe postaviti v formo, obteženo z dovolj lastne prepoznavne ezoterike, ki plošček zaokroži v koherentno celoto. Ta ezoterika pa je v primerjavi z njegovimi prejšnjimi albumi precej bolj razumljiva povprečnemu poslušalcu. V njegovem glasu ni več čutiti tesnobnosti in zdi se, kot da je skozi svojo duhovito refleksijo spoznal odgovore na vprašanja, ki jih je zastavljal na svojih prejšnjih ploščah. Odlično se počuti v koži nosečega morskega konjička, vdanega v svojo usodo, ki tam sredi velikega oceana v nekem polzadetem stanju miga v počasnem do zmerno hitrem rockovskem ritmu.
Album je Devendra tokrat posnel v kalifornijskem Topanga Canyonu, kamor se že vse od šestdesetih let minulega stoletja zatekajo številni umetniki. Omeniti velja Neila Younga, ki je še eden iz vrste Banhartu ljubih glasbenikov, ter Jima Morrisona, katerega duh je bojda še vedno na pohodu po teh krajih. Poleg stalne šestčlanske zasedbe so se mu v studiu pridružili tudi nekateri zvezdniški prijatelji iz bližnjega L. A.-ja. Med njimi »Strokesov« Nick Valensi pa frontman zasedbe Black Crowes, Chris Robinson, ter Gael Garcia Bernal, igralec, ki je v Motoristovem dnevniku obujal spomine na Che Guevarovo popotovanje po Južni Ameriki. To lahko razumemo tudi kot nekakšno alegorijo na približno polovico skladb s ploščka ‘Smokey Rolls Down Thunder Canyon’, druga polovica pa je navdih torej našla v Banhartovi severnoameriški epizodi.
Plošček poslušalca pahne v izrazito melanholično razpoloženje, ki pa (če odmislimo oba druga uvodoma omenjena albuma) že dolgo ni bilo tako zelo privlačno. Ob tem se pojavi še en zanimiv trenutek. Medtem ko so Devandrovi predhodni albumi konzumenta psihično povsem izželi, si novega lahko vrtimo na »repeat« in s tem ne tvegamo, da bi nam pregorel čustveni center. Enostavno se prelevimo v morske konjičke ter se v počasnem do zmerno hitrem miganju pridružimo Banhartu v iskanju blaženosti
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: Ponedeljek, 8. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 15. 10. ´07 ob 10.00) DEVENDRA BA
jana [08/10/2007]
Morm rect, da je to ena najboljsih oz. najboljsa kritika Banhartovega novega albuma kar sem jih prebrala. hura za gorana
odgovori >>
Re: Ponedeljek, 8. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 15. 10. ´07 ob 10.00) DEVENDRA BA
goran [09/10/2007]
hey, me radosti, da to slišim : )
pa dodajam en hura za urednika, ki mi je tale album predlagal, ker ne vem koliko časa bi si sicer vzel zanj (album, ne urednika). ne pomnim kdaj sem si nazadnje kakšen album zavrtel tolikokrat v tako kratkem času. res je odličen!
odgovori >>