Ob dnevnem patruljiranju po Ljubljani Žolta kronika vsak dan naleti na lačne in koščka kruha potrebne ljudi in ne uzre, kot pravi premier Janez Janša, štruc kruha, ki gledajo iz smetnjakov. Mogoče take prizore premier videva na dvorišču svojega eminentnega bloka, verjetno pa je že dolgo tega, ko si je odtrgal čas za obisk samopostrežne. Žolta kronika je presenečena, da visoki politiki sploh vedo, kaj so nizke cene, ko pa svojim državljanom namesto premetenih strategij, talajo ohole nasvete, da jim vendarle ni treba kupovati dragih stvari. Zato pričakujemo le še, da bodo to aroganco tudi uzakonili.
Žolta kronika je zaskrbljena, ker bodo po novem gospe in gospodje, ki so nam do sedaj na avtomobile montirali kazni ali lisice oziroma razkazovali, kako dolga je lahko roka pravice, dobili še več pooblastil. Sicer jim zato ne uide posebno usposabljanje, vendar se samo po sebi postavlja vprašanje, če ne bodo dobili za svojo mentalno strukturno raven preveč pristojnosti. Žolta kronika opozarja, da bi se lahko oblast naučila kaj iz incidenta v Globeli, kjer se je izkazalo, da varnostniki niso dorasli svojim pristojnostim. Upamo vsaj, da bo župan, g. Zoki, ki ima več socialnega čuta, novim mestnim šerifom, v katere se bodo po novem spremenile rdeče baretke, v opis nalog uvedel tudi čuvanje smetnjakov, da vanje ne bi slučajno priletela kaka štruca, po možnosti belega kruha.
In ko smo že spet pri kruhu, Žolto kroniko zanima, koliko ljudi bi se na turistično domačijski prireditvi zagreblo za sveže pečeni ciganski kruh – ciganski golaž in zrezek sta že hit. Na vaškem praznovanju smo bili začudeni nad neverjetnim ljudskim navdušenjem, ko so na prireditvi napovedali venček ciganskih plesov – vse cigansko je vredno eksotičnega kulturnega zanimanja, samo cigan ali ciganka pa sta nikakršna, to je nezaželena soseda.
Žolta kronika se strinja z Zmagom Jelinčičem, da smo uvedli popolnoma bedast protikadilski zakon. Zanima pa nas ali bo številko protikadilskih inšpektorjev kmalu premagalo število sanitarnih inšpektorjev in inšpektorjevalk, saj smrad cigaret v lokalih po uvedbi novega zakona nadomešča fekalni smrad iz sanitarij. Na tem mestu Žolta kronika pozdravlja iznajdljivost Sandija Ritterja iz Zagorja ob Savi, ki je protikadilski zakon ukanil z uvedbo stanovanja ob lokalu. Tako lahko gostje v miru kadijo v njegovi dnevni sobi, na kar je obsojena tudi Žolta kronika.
Žolta kronika ugotavlja, da so inventure zgodovine v času jesenski eskalaciji sproščenosti premosorazmerne uravnoteženosti medijev. Ne črnina trenutnih oblastnikov ne pisano jesensko listje ne morejo zakriti beline belogardistov, ki imajo s konotacijo in simboliko beline, ki evocira nedolžnost, toliko skupnega kot telegraf štanga in marjetica: z nobeno se ne moreš počesati. Zato Žolto kroniko zanima, v kateri dnevni sobi bo domoval spomenik banu dr. Marku Natlačnu, ki ga je financiral gospod Mirko Kovač iz Lokavca pri Ajdovščini, zvest propagiranju prokolaboracionističnih idej? Ali čigava je na primer osamosvojitev Slovenije? Je plen od tistega, ki je kradel ali onega, ki je držal vrečko? Kakšna bo nova klasifikacija zaslužnih za pokončni hrbet slovenskega naroda? Kot govorijo dejstva, se je škof Rožman upogibal kot leskova šiba, zato v njegovo prožnost tudi po več kot šestdesetih letih nikakor ni dvomiti, samo da bi mu danes živečemu zagotovo ponudili kosmodisk v oporo (na državne stroške).
V Žoltavo minuto je tokrat znova dospela kultura ali bolje samooklicani politični teater režiserja Sebastijana Horvata, ki je na oder Cankarjevega doma skorajda dobesedno prekopiral Raztrgance, partizansko agitpropko Mateja Bora, in si domišljal, da s tem ko dobesedno prenese v drami tematizirani razdor med domobranci in partizani na oder in to v skrajno mimetični in totalno klasični obliki dramskega teatra, ustvarja angažirano izjavo. Žolta kronika meni, da smo zelo zelo daleč od političnosti. To je moč zaključiti najmanj iz samega konca predstave, kjer režiser s premišljeno preračunano potezo aktivira partizanski pevski zbor, kar pa v dani situaciji kaže bolj na to, da si režiser prej kot kritizirati želi ugajati. Namesto provokacije se je občinstvo dvignilo v stoječe ovacije – manjkalo je edino to, da na koncu niso izžvižgali v fašiste oblečene igralce.
Za vas sta z non-stop 24urnikom patruljirali, revidirali in z rdečo zastavo vihrali Klavdi in Joli za Žolto kroniko.
Komentarji
komentiraj >>