* Le dva tedna sta minila od koncertov Felixa Kubina in Kevin Blechdom, ko smo minuli petek ponovno dobili odmerek tiste bolj raziskovalne elektronske glasbe. Tudi tokrat se je med organizatorje podpisalo društvo Kataman, ta čas gotovo najbolj aktualen ponudnik atraktivnih (alternativnih) mednarodnih glasbenih imen na tej strani Alp. Soorganizator eventa je bil še klub K4, ki običajno beleži zelo dobro obiskanost, zato je tokratni ne najboljši odziv precej nerazumljiv. Sicer je bil boljši kot pred tremi leti in pol, ko je tam nastopil Polov prijatelj Jan Jelinek (mimogrede, ta je pred letom dni napolnil Menzo pri koritu in tam požel ovacije), a do polovice zapolnjeno »svetišče elektronske glasbe« je za tako eminentno ime, kot je Stefan Betke alias Pole, vseeno – milo rečeno – nenavadno. Paradoks je še večji, če vemo, da Betke skozi svoje ustvarjanje na kar najbolj luciden način postreže z vpogledom v korenine sodobne (klubske) elektronike, ki skoraj brez izjeme izvira prav iz duba. Ali sta za ta razkorak med ljubitelji elektronskih zvokov kriva padec BPM-ov in nekoliko bolj »iregularni« ritmi ali pa je to morda le fobija »clubberjev« pred – kot jih imenujejo sami – »nerdovskimi« producenti, ostaja neznanka. Jasno je le, da bo za razcvet tovrstne scene (z domačimi ustvarjalci na čelu) potrebna večja mera angažiranosti s strani domačega življa.
Lep primer tega, kako zelo pomemben je stik z vrhunsko produkcijo svetovnega formata, je domači prvak razgibanih elektronskih vijuganj Octex, ki je že nekaj let edina resna izbira za popestritev tovrstnih eventov. Redna pojavljanja ob boku vseh vidnejših gostujočih producentov iz sorodne struje na domačih tleh in v tujini so njegov live act opazno izpilila. V svojem nastopu tako postaja vedno bolj suveren in temu smo lahko pritrdili tudi v petek, ko se je v domačih logih premierno predstavil z novim avdiovizualnim setom. Vizualni del je nekakšna avtomatizirana reakcija filmske projekcije na glasbo, navdih zanjo pa bržkone lahko poiščemo pri francoskih letristih. Gre za zanimivo pogruntavščino, s katero lepo dopolni celostno podobo, vendar pa presežek še vedno poda skozi glasbo samo.
V preteklosti smo ga poznali predvsem po samosvojem tolmačenju »basic channelove« estetike iz devetdesetih let minulega stoletja, tokrat pa se je skozi prizmo dozdajšnjega ustvarjanja spogledoval tudi s trenutno zelo aktualnimi dubstep smernicami. Opremljen z laptopom, ritem mašino in analognim bas boben modulom je petkov set razdelil na dva dela. Prvi, abstraktnejši del je navdušil predvsem s kompleksno ritmiko, ki jo je postavljal z izvrstno tempiranim prepletanjem vsaj dveh različnih ritmičnih linij obenem. Bodisi s tipičnim dubovskim basom, perkusivnimi elementi ali pa z vnaprej pripravljenimi elektronskimi boben vzorci, ki jih je po občutku krivil tudi v živo. Če je bil prvi del bolj pripraven za brušenje pet, pa je nadaljevanje postreglo z malodane psihedelično izkušnjo. V ospredje je bilo postavljeno bogato ambientalno plastenje, zreducirani, repetitivni ritmični elementi pa so v nekakšni polzavesti, nudili oporo za zamaknjeno poplesavanje. Octex nam je serviral odličen set, njegov presežek pa se skriva predvsem v dejstvu, da za razliko od številnih producentov v polju elektronskega duba zna poiskati dovolj izvirnosti, obenem pa ostane osredotočen tudi na izročilo botrov tovrstnih praks.
mp3; pole – audio track 8 –jungs-(7:15) – najprej spustiš malo glasbe in nadaljuješ v podlago
Približno dvajset minut čez drugo zjutraj je prostor za laptopom, mešalno mizo in nekaj efekti dobil osrednji gost večera, berlinski mojster minimalističnega duba – Stefan Betke alias Pole. Neizogibna referenca ob omembi Betkeja sta seveda njegova someščana Moritz Von Oswald ter Robert Henke, ko je na tapeti njegova produkcija, pa bi vzporednice prej našli pri Kevinu Martinu in njegovem psevdonimu The Bug. Razlika med obema je pravzaprav le ta, da slednji ideje Kinga Tubbyja, Lee Scratch Perryja in drugih jamajških veljakov kanalizira skozi londonski milje, Betke pa to karibsko zapuščino razstavlja in sestavlja preko izkušnje berlinskega tehna ter v preteklosti tudi avantgardnežev, kot sta John Zorn ter Steve Reich.
V zadnjem desetletju, kolikor se glasbenega ustvarjanja loteva pod znamko Pole, si je Betke ustvaril sloves odličnega DJ-a. Velike pozornosti so deležni tudi njegovi live acti, od leta 2005 pa v navezi z basistom Georgom Zeitblomom in bobnarjem Hannom Leichtmannom svoj izraz postavlja tudi v polje improviziranih godb. V petek nam je v pokušino ponudil izkušnjo svojega live acta, pri katerem pa si je gotovo pustil nekaj rezerve. Vse skupaj je bilo namreč videti preveč avtomatizirano in morda nekoliko neinspirirano, čemur v prid govori tudi urico dolg (oziroma kratek) set. Vendar da ne bo pomote – dobili smo zelo soliden prikaz Betkejevih umetelnosti, v katerih odpira prostor dubovskim in tehno prvinam. Težava je le ta, da od glasbenika njegovega renomeja pač pričakujemo le presežke. V precej razdrobljenem setu je uvodoma prostor odmeril formi, s katero se je ukvarjal večji del svoje kariere – torej postavljanju groova na tipičnih dubovskih bas linijah in »delay« efektih, ki jih je v osrednjem delu nadgrajeval s hrupnimi ambientalnimi linijami. Postopoma so svoje mesto na repertoarju našle tudi razmeroma enostavne ritmične strukture, ki so prisotne zazibale v nekoliko bolj aktivno premikanje predvsem tistih okončin v stiku s tlemi. V zadnji tretjini nam je v ušesa spustil še obe najbolj plesni skladbi (’Dusseldorf’ ter ’Jungs’) z odličnega albuma ’Steingarten’, ki sta v živo dobile nekoliko hrupnejšo preobleko, a tudi tu je ostal tisti grenak priokus, da bi se Betke tega vendarle znal lotiti tudi bolj prepričljivo. Pravzaprav je dal to vedeti tudi sam, ko je v nekaj segmentih z domiselnim dodajanjem in odzvemanjem dubovskih bas linij, melodičnih elementov ter hipnotičnega zankanja sestavil tisti presežek, ki smo ga od njega vajeni.
Petkov večer je tako ponudil dvojni koncert dveh sorodnih producentov, ki se tudi živega koncertiranja lotevata na povsem primerljiv način. In če Pole tokrat ni bil v tisti vrhunski formi, tega ne moremo trditi za Octexa, ki je s svojim setom dal vedeti, da ta hip sodi med tiste zanimivejše ponudnike sodobnih elektronskih dubovskih praks.
S koncerta je s polno malho basov odšel Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>